Ko se je svet rešil bremena hladne vojne in Evropa berlinskega zidu, so bili na obzorju svetlejši časi. Tudi ali celo prav v Izraelu, ki od svojega rojstva ni predstavljal samo ideološki, temveč globoko civilizacijski konflikt, ko je drenjanje staroselcev in priseljencev na skromni zaplati rodovitne zemlje ob Jordanu pretvoril v desetletja begunstva in podrejenosti vsega naroda. Sporazum iz Osla, ki sta ga pod patronatom ZDA podpisala Jicak Rabin in Jaser Arafat, je bil osvobodilen tudi za židovsko državo in ne le palestinsko osvobodilno organizacijo. Jeruzalem se je nenadoma razcvetel kot multikulturni popek sveta, poln verskih in drugih turistov, in leto 1995 je bilo prijazno do vseh na prehodih od križevega pota do zidu objokovanja in Tempeljskega griča. Dokler niso novembra odjeknili usodni streli, ki so klenega vojaka in nato enako klenega tvorca miru pokončali na množičnem zborovanju v podporo mirovnih sporazumov s Palestinci. Rabinov morilec je bil skrajno desničarski Jud in njegovo dejanje ima dolgoročne posledice. Ujet v politično realnost tedanjega Izraela je namreč predstavljal elemente židovske družbe iz gnezda, iz katerega je izhajal Baruch Goldstein. Poboj 29 Palestincev, ki ga je ta izvedel v hebronski mošeji leta 1994, izraelski desničarji še danes slavijo kot herojsko in ne teroristično dejanje, kot ga je z vrsto ukrepov proti njim označil Rabin. Povod za to je prav v preobratu, ki je sledil atentatu nanj, ko se je ta z vsemi sredstvi, vključno s komisijo vrhovnega sodišča, utrjeval kot delo osamljenega blazneža in ne širše, nasilju zavezane družbene skupine.

Vprašanja, ki se po dvajsetih letih od Rabinove smrti sama postavljajo, so seveda hipotetična, a odgovor bi se vsaj pri ljudeh, ki se strinjajo za Rabinovim zgodovinskim »Dovolj je krvi in solz, dovolj!« ob rokovanju z Arafatom glasil NE. Namreč da Izrael in Palestinci NE bi zdrsnili v zastrašujoče nasilje druge intifade, da Hamas NE bi zrasel v odločilno politično silo na palestinskih ozemljih ter da voditelji, kot sta Ariel Šaron in Benjamin Netanjahu, NE ni mogli premakniti izraelske politične zavesti proti skrajni desnici, kjer je pristala zdaj. Rabin, Arafat in Oslo so bili trinožnik upanja za ves Bližnji vzhod, spodmaknjena ena noga ni dobila nadomestilo, a se je trinožnik obrnil na glavo, da so mu lahko sovražniki miru in humanosti izpulili še preostali dve. Očitno v prepričanju, da je varneje sedeti povsem na tleh kot na treh nogah, znanih že od francoske revolucije – svobodi, enakosti in bratstvu.

Predpostavljanje varljive varnosti teh načel in humanosti je že v času Rabinovega političnega sopotnika in Nobelovega sonagrajenca Šimona Pereza znova postalo primarna izraelska politična in strateška usmeritev. Unovčil jo je Ariel Šaron, ko je v pohodu s tisoč policijskimi časniki leta 2000 vznemiril Tempeljski grič, sprožil drugo palestinsko intifado, izsilil izredne volitve ter kot premier začel udejanjati politiko ločenega razvoja s Palestinci. Utrjevanje in dvigovanje že obstoječih zidov je bilo logična posledica varnostne strategije in apartheida, torej doktrine, ki je že pred tem ubila mirovni proces iz Osla in nato vse poskuse njegove ponovitve. Reakcija ZDA po enajstem septembru 2001 je bila bolj histerična kot doktrinarna, je pa izraelski zagotovila popolno veljavo. V času madridskega ali londonskega terorističnega napada to še ni bilo samoumevno, minuli pariški petek pa je dokazal, da je varnostna komponenta z ločevalnimi pregradami predpostavljena vsem drugim vrednotam, vključno s humanizmom samim, ko poveličujemo naše žrtve in se ne oziramo na druge. Francosko letalsko znašanje nad sirsko Rako, ki jo že dobro leto kirurško bombardira ameriška koalicija proti Islamski državi, zadnja dva meseca pa tudi Rusija, ni več maščevalni vzgib. Je potihoma sprejeta doktrina Übermenscha, popražena pred sedmimi desetletji, a je znova vzniknila v svetu, ki je postal tako majhen, da se svinjanje po tujem dvorišči prej ali slej zlije na naše ne glede na to, kakšne »tehnične ovire« mu nastavimo.

Človek je izrazito prilagodljivo bitje in v zase sprejemljivem in normalnem svetu ne živijo samo Izraelci. Naključni obiskovalec z njimi hitro ujame ritem – če ga prvi dan zmoti, ko vstopi v trgovski center skozi letališko varnostno torturo, jo bo že naslednji dan mirno prenašal, ko bosta mimo nje vanj vstopili uniformirani izraelski mladenki s puškomitraljezom in redeniki bojnega streliva. Blazneži so tam na drugi strani, četudi kakšen naš ubije prvega ministra ali v zrak vrže poltretji ducat vernikov druge vere. Zato smo varni sredi orožja.

V Franciji so morili Francozi, bombe pa padajo po Sircih tako natančno kot po zdravnikih brez meja ali svatih, ker za razliko od tistih na naših mejah niti niso imeli možnosti, da bi skrajnosti ubežali v očitno rojevajočo se drugo skrajnost.