V času, ko se Ljubljana posveča festivalu Liffe, se filmska pojedina odvija tudi na Češkem. V Pragi se je namreč 5. novembra začel festival queerovskega filma Mezipatra (Mezanin), ki se danes sklepa v Brnu. Tudi Ljubljana se bo konec meseca zbrala na že 31. festivalu LGBT-filma, najstarejšem te vrste v Evropi, medtem ko praški praznuje šele šestnajstico, a po številu obiskovalcev se festivala vendarle ne moreta primerjati: češkega obišče kar okoli 12.000 filmskih navdušencev (Praga in Brno imata skupno okoli 1,6 milijona prebivalcev).
Od babice do device
Pa po številu prikazanih filmov Mezipatra ne prednjači pred nami – Praga je gostila deset celovečercev, ki ponujajo najaktualnejši pregled sodobnega queerovskega filma. Gostujoča ameriška neodvisna produkcija se je z Babi, filmom Paula Weitza, posvetila queerovskim starostnikom, Tajska se je predstavila s kandidatom za tujejezičnega oskarja, filmom Josha Kima Kako (vsakič) zmagati v dami. Posebej velja omeniti še režiserske prijeme Petra Greenawaya v filmu Eisenstein v Mehiki, ki ga je mogoče ujeti tudi na Liffu, in prejemnika nagrade za najboljši film festivala – pripoved o tradicionalistični albanski družbi Zaprisežena devica Laure Bispuri.
Ob sekciji dokumentarnega filma – gledalci so si med drugim lahko ogledali film o homofobiji v Rusiji Otroci 404 – so organizatorji tudi letos pripravili retrospektivo mojstrovin iz zgodovine queerovskega filma, denimo kultni rock muzikal Jima Sharmana Rocky Horror Picture Show (1975).
Brno pred Prago
Množičnega obiska festivala pa navkljub okroglim mizam in zabavam ne gre v celoti pripisati vrhunski kakovosti sicer skrbno izbranega festivalskega programa. »Polovica naše publike prihaja iz LGBT-skupnosti, polovica pa je heteroseksualcev,« očiten popis prišlekov brez zadržkov opravi mladi direktor festivala Pavel Bicek. Kdor je kdaj obiskal ljubljanski festival LGBT-filma, je lahko hitro zaznal, da se heteroseksualna publika festivala še vedno pretežno otepa. Zakaj torej festival z 31-letno tradicijo (še) ne zmore privabiti množičnega občinstva, čeprav je Slovenija doslej prebavila že petnajst parad ponosa?
Na drugi strani je Češka prvo povorko ponosa doživela šele leta 2008, kar osem let po prvem festivalu Mezipatra in kar dve leti za tem, ko so legalizirali registracijo istospolne partnerske skupnosti. Prvi festival LGBT-filma in prva parada ponosa sta se, presenetljivo, zgodila v Brnu, ne v Pragi. »V nekaj letih je obisk festivala neznansko narasel, saj nam je bilo jasno, da moramo pozornost usmeriti predvsem v študentsko populacijo, ki jo poskušamo pritegniti z znanimi podporniki iz mainstream kulture,« preprosto promocijsko strategijo razlaga direktor festivala.
V zakup je treba vzeti tudi, da je proračun festivala Mezipatra v povprečju štirikrat višji od proračuna ljubljanskega »brata«, ki se letos srečuje s še posebno neugodnimi finančnimi okoliščinami, o čemer smo v Dnevniku že pisali. Po besedah Bicka je pomembno stabilno financiranje države, filmskega sklada in mesta, ki jih evrska kriza, tako se zdi, ni preveč prizadela. A ima festival zaveznika tudi v javni televiziji, ki ga menda pokriva predvsem zato, ker mora zadostiti kvotam o namenjanju medijskega prostora manjšinam.
Subtilna akcija
Težko bi bilo spregledati še enega od njihovih bogatih sponzorjev – ponudnika alkoholnih pijač. Pomeni to že popolno izgubo političnega naboja tovrstnih festivalov? So praški organizatorji že pristali na komercializacijo? Ali bi se pač Slovenci iz njihove izkušnje morali učiti, preden ostanemo brez najstarejšega festivala LGBT-filma v Evropi?
Češki filmski izbor prikazuje junake, ki so večdimenzionalni, njihova spolna usmerjenost torej ni njihova določujoča lastnost. Iz svojih težav se znajo, za razliko od premnogih filmskih likov ljubljanskega festivala, tudi pošaliti. »Naš cilj ni več aktivizem, kot smo ga poznali v začetku. Želimo subtilno akcijo, ljudi zberemo na enem mestu, da se začnejo pogovarjati o filmskih temah,« odvrne Bicek, ki je prav tako rezultat sprejemajoče ali pač indiferentne praške kulture – našega čudenja ob hitrem razvoju festivala in napredka na področju pravic lezbijk in gejev na Češkem namreč niti ne zazna v celoti, tako mu je tuje.