»Ko se zgodi teroristični napad, nastaneta panika in kaos, v katerem najprej vsak rešuje svoje življenje in življenje svojih bližnjih,« pravi dr. Anica Mikuš Kos, ki ima izkušnje z vojnih območij v Bosni in Hercegovini, na Bližnjem vzhodu in v Aziji. Preživela je tudi drugo svetovno vojno in videla, »kako so ljudi ubijali«, nas spomni. Po tem, ko se situacija umiri, pa ljudje stopijo skupaj in iščejo bližino. »Moj sin, ki že štirideset let živi v Parizu, se je po napadu zelo povezal s prijatelji in znanci. Kličejo se in preverjajo, ali je vse v redu.« Odšli so tudi na ulice, da bi bili skupaj. »V napadu, kakršen je bil v Parizu, se aktivira skupinska socialna identiteta,« pravi socialni psiholog dr. Matej Černigoj. »Ljudje čutijo, da so bili napadeni vsi, saj napadalci, ki so bili prav tako skupina, nasprotna skupini napadenih, žrtev niso izbirali. Napadli so vse. Še ena funkcija združevanja v skupine pa je blaženje strahu. Tu ne gre toliko za iskanje fizične varnosti – to bi dosegli tako, da bi ostali doma, da bi se zaprli med štiri stene. Toda ljudje potrebujejo psihološko varnost, zato so se začeli zbirati v mestu, četudi jim je policija narekovala, naj ostanejo doma.«
Anica Mikuš Kos nas je opozorila, da je odziv Francozov sicer drugačen od odziva ljudi, ki živijo v pravih vojnih razmerah. Prava adaptacija na teror nastopi šele v dolgotrajnih konfliktih. »V Gazi se denimo ljudje trudijo predvsem normalno živeti. V medvojnem Sarajevu so se vsi obiskovalci iz tujine čudili, kako zelo urejene so ženske, ki gredo na ulice. Tudi če na njih prežijo ostrostrelci. In spomnim se, da so se v Goraždu, kjer je bilo veliko obstreljevanja s hribov nad Drino, ljudje kljub temu kopali v reki. Niso se pustili. V kronično nevarni situaciji ljudje znižajo varnostne kriterije zato, da bi vsaj približno normalno živeli.«
Dolgoročna posledica terorističnega dogajanja pa bo gotovo polarizacija, pravi Černigoj. »V vsaki družbi imamo na eni strani manjše število ekstremno odprtih ljudi, ki sprejemajo čisto vsako drugačnost, druge narode in kulture, in na drugi strani ekstremno konservativne, ki vse drugačno sovražijo. Večina je nekje vmes.« Poslej se bo ta družbeni kontinuum zagotovo premaknil v smer večjega odpora do Drugega, do tujcev. »Takšen odziv je zaradi ekstremnih terorističnih napadov pričakovan, ni patološki,« pravi Černigoj. »Celo nekdo, ki je bil še včeraj liberalen in odprt do tujcev, se lahko po terorističnem napadu prelevi v odklonilnega do tujcev. Še vedno pa seveda ostaja nesprejemljivo vsakršno pozivanje k nasilju ali celo pobijanju tujcev, kakršno smo zaznali tudi v Sloveniji.«
