Če bi glavno mesto danes stresel rušilni potres in bi več deset tisoč ljudi ostalo brez strehe nad glavo, bi Mestna občina Ljubljana aktivirala dokument, ki se imenuje Načrt Mestne občine Ljubljana za zaščito in reševanje ob potresu. V njem je na 75 straneh natančno opredeljeno, kdo mora v katerem primeru kaj storiti. Vključeni so zdravstveni domovi, gasilci, reševalci, podjetja, ki skrbijo za delovanje mesta... Ljudi bi evakuirali s porušenih oziroma poškodovanih območij, tiste, ki ne bi imeli kam, bi nastanili v telovadnice in šole. Če mestna občina ne bi zmogla sama, bi se vključila pomoč na regionalni oziroma državni ravni. Tako podrobno načrtovan dokument je redek.
Podobne dokumente imajo v predalih skoraj vse slovenske občine. »Ko pride do obsežne nesreče, v kateri je treba zaščititi ljudi, občine, regije in država natančno vedo, kaj morajo storiti,« pravi poveljnik Uprave RS za zaščito in reševanje Srečko Šestan. »Ljudi bi nastanili v velike objekte, kot so telovadnice, kjer bi jih čakale postelje, voda in tudi hrana.« Veliko občin ima že vnaprej sklenjene pogodbe z dobavitelji hrane. V načrtu Mestne občine Maribor, ki ima okoli 100.000 prebivalcev, je sicer predvidenih le 1340 prenočišč v šolah, telovadnicah in kontejnerjih. A načrt predvideva, da bi spali tudi pri »sorodnikih in prijateljih«.
Zakonito ignoriranje stiske
Pred poveljnikom Šestanom na mizi leži sveženj papirjev – zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Poveljnik večkrat potrka nanj. To je zakon, ki je podlaga za delovanje civilne zaščite v Sloveniji v razmerju do njenih prebivalcev, pravi. Vse drugo je – tako ga je mogoče razumeti – improvizacija in dobra volja.
Civilna zaščita je že dva meseca vpeta v pomoč beguncem. Šestan pravi, da je to logično, saj so za pomoč ljudem, ki potrebujejo vodo, hrano in prenočišče, pripadniki civilne zaščite najbolje usposobljeni. Opozarja pa, da ima pomoč beguncem svoje omejitve. Zakon o nesrečah denimo pravi, da je ob nesrečah vsak državljan in vsak gospodarski subjekt dolžan sodelovati pri reševanju prebivalstva. A beguncev ne štejemo za prebivalstvo, zato lahko prebivalci Slovenije po črki zakona begunce, lačne, žejne in prezeble, tudi ignorirajo.
Res je, da so begunci na ozemlju Slovenije in da so nemalokrat celo ujetniki policije, kar jih do določene mere izenačuje s priporniki oziroma aretiranimi v predkazenskih postopkih. A njihova oskrba je, kot se je izkazalo, predvsem v prvih dneh njihovega prihoda, prepuščena povsem drugačnim zakonitostim. Ker ni bilo jasno, kako jih prenočiti, kaj jim dati jesti in piti, so bili tisoči lačni, žejni in prezebli ujeti na travniku ali v železni ogradi, brez dostopa do sanitarij in brez informacij, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Kolikor so mogli, so jih oskrbovali prostovoljci.
Naši sogovorniki v državnih institucijah, ki obravnavajo begunce, na prvo mesto postavljajo varnostni vidik, šele nato na begunce pogledajo kot na ljudi s humanitarnim problemom. Po naših informacijah naj bi sicer vladni pravniki že skušali odkriti, ali bi se dalo begunce postaviti pod okrilje zakona o nesrečah, kar bi denimo odprlo možnosti za iskanje nastanitev, ki presegajo šotorišča. Ugotovili naj bi, da to ni mogoče. Poveljnik Šestan priznava, da ustrezne zakonske podlage za oskrbo beguncev, ki jo nudi civilna zaščita, ni. V pogovoru spomni, da je bil poleti, ko se je prihod beguncev šele napovedoval, sprejet poseben kontingentni načrt. »A tolikšnega števila ljudi, ki jih je nenadoma treba oskrbeti, ni zajel,« pravi Šestan.
Država tudi Romov ne zna oskrbeti
Zdaj ko je sistem oskrbe beguncev že ustaljen, oskrba deluje neprimerno bolje. Vojska kuha več tisoč obrokov na dan, postavljeni so veliki ogrevani šotori, napeljana je voda, v šotorih so večkrat tudi postelje. A ob prihajajoči zimi je glavno vprašanje, kje najti zidane objekte, saj šotori v snegu ne bodo več primerni, pravi državni sekretar pri ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic. Država je večino nekdanjih velikih nastanitev opustila oziroma prodala, občine pa se sprejemu beguncev upirajo. Bojijo se konfliktov in bolezni, pravi Šefic. Država veliko truda namenja prepričevanju in razlaganju, da nevarnosti ni. Neuradno pa je mogoče slišati, da bi nekateri zasebniki, ki oddajajo v najem večje hale, begunce celo sprejeli, vendar po dvojni ceni. Vojno dobičkarstvo v Sloveniji, kot kaže, ni omejeno le na sofisticirano trgovino z orožjem.
Iz besed naših sogovornikov je mogoče razumeti dvoje – da je država v odnosu do lokalnih skupnosti enako nemočna kot denimo pri vprašanju, kdo mora napeljati vodovod Romom, in da je pri pomoči ljudem postavljena ločnica, ki v družbo zarezuje kot ograja z britvicami. Predvidena humanitarna pomoč za večinske državljane in prebivalce Slovenije je drugačna, natančneje opredeljena in temeljitejša od pomoči beguncem.
