Abraham torej odpelje Izaka v goro, in že ga hoče zaklati, ko Gospod zadnji hip zadrži njegovo roko in mu reče: »Kako moreš storiti kaj takega?« Abraham protestira, češ saj si mi Ti naročil in da človek pač nikoli ne ve, kdaj se bog šali. »Toda mar to, da sem hotel žrtvovati svojega edinega sina, ne dokazuje, kako Te ljubim?« nazadnje vpraša. »To dokazuje samo eno, in sicer, da bodo kreteni zmeraj poslušali ukaze, pa naj bodo še tako neumni, če bodo le izrečeni z gospodovalnim, donečim in lepo oblikovanim glasom,« mu pojasni bog.

Vzemimo to kot zgodbo o božjem glasu. Božji glas je, kajpada, glas Postave, Zakona – toda, kako se da ta glas slišati, kakšen je njegov pojavni način ali formalni status? Njegov pojavni način je tak, da ta glas lahko slišimo, ne vidimo pa njegovega vira, telesa, iz katerega izvira. To je torej glas nevidnega vira, glas brez telesa, glas kot čista nematerialnost. In prav kot nikogaršnji glas je lahko tudi – kot posumi Abrahamova Sara – vsakogaršnji glas. Literatura in še posebej film sta polna primerov, kjer so breztelesni glasovi, glasovi brez vidnega vira, povezani z evociranjem božje navzočnosti, magičnih sil, fantomskih ali zagrobnih bitij. Takšen glas, ki nosi uganko svojega vira, je lahko tudi glas nekoga, ki se izdaja za drugega, ali nekoga, ki ne pove, od kod govori, potem glas mrliča, ki se polasti živega, posneti glas, ki prihaja iz neke akustične naprave, itn. Za takšen glas, ki ga je muzikolog Pierre Schaeffer imenoval akuzmatični, je torej bistveno, da lahko ohranja svoje božje, magične, gospodovalne, slepilne, polaščevalne in grozljive moči le tako dolgo, dokler je njegov vir skrit. Brž ko se ta vir pokaže, tj. brž ko je glas utelešen, se pogosto na komičen način manifestira kot navaden človeški glas, vendar uporabljen v nečedne namene.

Vzdevek božjega glasu, »Voice of God«, se je prejel tudi komentarja, ki se je oglašal v ameriški dolgoletni (1935–1951) dokumentarni seriji The March of Time (Tok časa). Ta komentar je imel nekaj glasovnih kvalitet, ki jih je že Abraham pripisoval božjemu glasu, predvsem pa je bil to glas vsevednosti, ki prav tako velja za božji atribut.

V filmu Sicario, prikazanem na Liffu, pa smo lahko slišali glas, ki se odlikuje še z nekim drugim božjim atributom – z vsevidnostjo. V filmu nastopa skrivnostna skupina posebnih agentov, ki imajo pooblastilo ameriškega notranjega ministrstva, da izvajajo nezakonite posle: na tujem ozemlju, v Mehiki, ugrabljajo in ubijajo ljudi, ki naj bi pripadali narkomafiji. V njihovih akcijah jih spremlja in vodi glas, ki jih obvešča, kdaj in kje lahko pričakujejo napad, obenem in predvsem pa o njihovih tarčah, ki jih vidi tudi v podzemnem tunelu pod ograjeno ameriško-mehiško mejo. Če ne verjamemo, da je to božji glas, potem je to lahko samo glas, ki črpa svojo vsevednost in vsevidnost iz satelitov in drugih načinov in sredstev nadzora. Edini absolut, ki je preostal od boga, je absolutni nadzor. Ta je nova božja inkarnacija. A naj bo božji ali satelitski, je to še vedno glas, ki – tako kot glas Abrahamovega Gospoda – nagovarja k zločinu oziroma žrtvovanju. Le da potem ne zaustavi morilske roke. V filmu Sicario najbrž zato, ker varuje državni terorizem. Toda vselej in tudi zunaj ali tostran filma gre za državni terorizem, vse odkar gre za državno varnost, ki jo ogrožajo zdaj begunci, zdaj teroristi.

Tako je to, ko varnost postane »označevalec gospodar«, kot pravi francoski filozof Gérard Wajcman. Takrat nadzor in nadzorovanje generirata potencialno krivo človeško naravo. Ljudje niso več dediči izhodiščne krivde, niso več krščanski nosilci izvirnega greha, temveč so nosilci bodoče krivde, pravzaprav potencialni zločinci. Od tod tudi izhaja aktualna absolutna nujnost predvidevanja, izsleditve. Če pa se spomnimo Posebnega poročila, ki ga je v svoji paranoidni viziji že leta 1956 napisal Philip Dick (Spielberg pa jo je leta 2002 ekraniziral), potem gre za to, da se pri ljudeh kar najbolj zgodaj izsledi znake njihove bodoče »zločinske biti«. Če ne bi šlo tudi za to, da subjekti, ki so podvrženi »absolutnemu očesu«, sami stremijo k videnju vsega, vsak hoče biti tako »absolutno oko« kot njegov predmet.

Tudi George Orwell je bil s svojo distopično vizijo pred časom. Dobro je predvidel, da se popoln nadzor najbolje razvija v razmerah nenehnih vojn in terorističnih napadov. Do popolnosti oziroma uresničenja je manjkala samo še »prava« tehnologija.