Z radikalnimi življenjskimi spremembami so vsak dan soočeni žvižgači iz vrste panog in institucij, tudi takšnih, ki pošiljajo v svet malodane svetniško podobo. Razkritje poročila o spolnem izživljanju francoskih mirovnikov nad otroki v Srednjeafriški republiki je Andersa Kompassa iz Združenih narodov (ZN) najprej pahnilo v nemilost nadrejenih in nato na cesto – boleče priznanje za njegov delujoči moralni kompas. Etična komisija ZN je doslej prejela že več kot 450 pritožb žvižgačev, ki so trpeli povračilne ukrepe sodelavcev in nadrejenih. Hudi pritiski in povračilni ukrepi so bili ugotovljeni v zgolj štiri primerih, kar je sumljivo malo in smrdi po pometanju problemov pod preprogo.

Življenje žvižgačev – ljudi, ki si s svojo pripravljenostjo izpostaviti koruptna dejanja, sporne prakse in goljufije pogosto prislužijo naziv heroja – je torej precej bliže bedi kot blišču. Med pogostimi »kontražvižgaškimi« metodami so šikaniranje, nadlegovanje, grožnje, zdrs po karierni lestvici, krivdna prekinitev delovnega razmerja in vlačenje po sodiščih. Ekstremni, a na žalost ne tako redki primeri se končajo celo z žvižgačevo smrtjo.

Nič drugače ni v finančnem svetu. Z izjemo ZDA, kjer je neimenovani žvižgač za prijavo nepravilnosti pri naložbeni goljufiji pobasal 14 milijonov dolarjev nagrade, si večina v svetu lahko obeta zgolj čisto vest... in težave. V tem kontekstu je zelo dobrodošla nedavna uveljavitev člena zakona o bančništvu, ki bankam nalaga vzpostavitev zaupnih in varnih poti za prijavo kršitev, a tudi varstvo pred povračilnimi ukrepi. Sistem je lahko namreč uspešen izključno v primeru, da bodo banke žvižgače brezkompromisno zaščitile.

Pri manjših kršitvah posameznikov, kjer nasproti žvižgaču stoji enakovreden sodelavec, to verjetno ne bo velik problem. Že danes ni. To dokazuje precej živahna aktivnost žvižgačev v NLB, kjer je bilo lani prijavljenih slabih 150 primerov kršitev, nekaj manj naj bi jih bilo letos. Toda ambicije zakona so precej večje, saj pomeni odgovor vlade na nevarnosti spornih praks, zaradi katerih smo slovenski davkoplačevalci poravnali pet milijard evrov visok račun sanacije bančnega sistema. Ključna je torej preprečitev poslov, ki segajo v najvišje ravni menedžmenta. V posle in primere, kjer je v interesu vodilnih, da sporne prakse ostanejo skrite.

Čeravno so žvižgači pogosto idealisti, saj je njihov interes ob razkritjih običajno povezan z željo narediti javno dobro ali vsaj zadostiti določenemu občutku pravičnosti, so vse prej kot neumni. Eden ključnih pogojev za to, da nekdo zažvižga, je zaupanje v sistem. In ravno to lahko predstavlja največjo težavo. Med ljudmi je namreč vse manj zaupanja v sistem. Ni več zaupanja v skupni evropski projekt, ki nam je med drugim naložil spremembo žvižgaške zakonodaje, in ni več zaupanja v pot, ki jo riše politika. Zakaj bi torej žvižgači zaupali v to, da jih bodo ustrezni organi na organizacijski in državni ravni zaščitili pred mogočnimi interesnimi skupinami, ki imajo v rokah kapital in politično moč? Pred skupinami, ki držijo v rokah škarje in platno prihodnosti Evrope in sveta.