Starejši imajo drugačne potrebe, drugačen dnevni ritem in morajo imeti poseben položaj v družbi, že nekaj let ugotavljajo v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa Radovljica. Njihovi uporabniki so vse starejši, najstarejši je denimo že praznoval svoj 70. rojstni dan. Da bi čim bolj ohranili njihove umske in telesne spretnosti ter jim hkrati pomagali pri dobrem počutju, so zanje po besedah direktorice Slađane Anderle pripravili poseben program. Prostovoljno se mu je priključilo pet uporabnikov, starejših od 60 let, ki so jim njihovi mlajši kolegi nadeli ime »polpenzionisti«. Ker tovrstna skrb za starejše z motnjo v duševnem razvoju ni zakonsko opredeljena, so se je v Radovljici lotili v okviru obstoječih normativnih in kadrovskih okvirov.

Invalidi ne poznajo upokojitve

»Naši uporabniki pri 18 oziroma pri 26 letih po zastarelem zakonu o družbenem varstvu dobijo status invalida. Ta jim prinaša pravice do sredstev in do vključevanja v programe, na primer v varstveno-delovni center, v programe institucionalnega varstva odraslih. Statusa upokojitve ne poznajo,« pojasnjuje Anderletova.

V posebnem programu, ki so ga v Radovljici prilagodili starejšim, je predvsem manj dela in več drugih dejavnosti. Tako kot drugi uporabniki se tudi pet starejših vsak dan zjutraj zbere v varstveno-delovnem centru. A ne gredo takoj v delavnice, temveč imajo vsak dan na urniku druge dejavnosti, ki jih po besedah vodje varstveno-delovnega centra Tee Beton vodijo strokovni delavci za posamezna področja. Sem spadajo sproščanje, ohranjanje telesne dejavnosti, ohranjanje znanja in urjenje spomina, vključevanje v socialno okolje, ohranjanje stikov z bližnjimi...

Ko smo jih obiskali, so ravno urili možgane z reševanjem križank. Kot nam je povedala strokovna delavka Darja Uršič, je vsaka križanka prilagojena sposobnostim posameznika. Enako je z drugimi dejavnostmi – takšen osebni pristop omogoča majhnost skupine. Njeni člani so bili na vsako pravilno rešeno besedo silno ponosni, kadar se jim je zataknilo, pa so bili veseli pomoči Uršičeve. Povedali so nam, da v svojem novem položaju, skupina namreč organizirano deluje od septembra, neznansko uživajo.

Skrbi za delo ne zanemarjajo

Ne glede na to, da so dela v delavnici varstveno-delovnega centra deloma razbremenjeni, se ga vsak dan veselijo in ga še vedno opravljajo z vso odgovornostjo. Slavko Jan nam je tako po uspešno rešeni križanki zaupal, da je njegova služba zlaganje sveč v embalažo in da mu je delo zelo všeč. »Do 12 štejemo, ko zlagamo sveče. To mi kar gre,« se pohvali. Ali bodo kljub mamljivim in koristnim ugodnostim, ki jim jih prinaša vključitev v skupino starejših, še vedno lahko delali v delavnici, je uporabnike zelo skrbelo, pristavi Betonova. »Delo je zanje zelo pomembno. Morajo se zavedati, da kljub staranju vse, kar so počeli, še vedno zmorejo in znajo.«

Po kosilu pa se radovljiški »polpenzionisti« ne vrnejo v delavnico tako kot drugi uporabniki, pač pa se odpravijo v bivalno enoto Borova hiša. Tam imajo najprej čas za kavo in počitek, zatem pa se udeležujejo dejavnosti pod vodstvom športnega pedagoga in delovne terapevtke. Še vedno pa ob vsem tem obiskujejo priljubljene dejavnosti, ki so jih obiskovali tudi prej. Eden od njih hodi na balinanje, drugi poje pri pevskem zboru...

»Po eni strani so bolj umirjeni, po drugi pa aktivnejši,« pozitivne spremembe pri skupini starejših opaža Betonova. Za njihove drugačne potrebe so sicer skušali poskrbeti tudi prej, a je v organizirani skupini to mnogo lažje in bolj sistematično. Posebno mesto pa so dobili tudi med drugimi uporabniki, ti jim izkazujejo posebno spoštovanje. Nekateri med njimi tako komaj čakajo, da bo polovična upokojitev doletela tudi njih.