Kar bode v oči v režiji Ajde Valcl, je gotovo poteza izenačenja in s tem izničenja posameznikove identitete, štirih mladih uslužbenk (upodobijo jih Sabina Kogovšek, Nina Ivanišin, Ana Urbanc in Nina Valič) v trgovskem centru Space Market, ki učinkujejo kot stilizirani prototipi sodobne mlade ženske, ki se mora zavoljo kariere (ali zgolj dostojnega prihodka) znebiti vseh zakonsko-partnerskih interesov in materinskih vzgibov. Njihova ženstvenost je pripisana in zvedena le še na obliko, sijaj in ugajanje. Z močno koreografsko investicijo Sebastjana Stariča (koreografa in asistenta režiserke) uprizoritev poteka kot nenehno nizanje gibalnih sekvenc, igralci so toliko lastniki besede kot tudi (ali morda še več) izvajalci stiliziranih, skrivenčenih in nenaravnih telesnih (mestoma zamrznjenih) kompozicij.
To vanje ponekod vnaša simboliko notranjega počutja ali pa je ta mehanika telesa v službi strukture uprizoritvene estetike, ki se je povsem legitimno distancirala od čiste/običajne psihološke narativnosti, ki jo ponuja dramsko besedilo. Zdi se, da je režijski princip nekako želel preseči lahkotnost in prisiljeno trendovsko vzdušje, vpisano v samo besedilo, in jo s pretirano stilizacijo preusmeriti v občutje svojevrstne bivanjske/preživetvene groze mlade generacije.
Dialog in (koreografski) premik se vzajemno nenehno prepletata, včasih namerno kontrirata, drugič gladko skladata. Tako v celoto vsebine in prostora vnašata načrtno izumetničenost. Zlasti v uslužbenke je vcepljena pojavnost, ki že meji na androide, medtem ko je lik njihovega vodje/delodajalca Marcela (Klemen Slakonja) v premikih že usmerjen v bolj komično in manj napeto vzdušje. Bitka za napredovanje v službi in neprestano udinjanje modnim imperativom ohranjanja večne mladosti se v tokratnem konceptu in izvedbi, ob trendovsko klubski glasbi Saše Lušića in kostumih Andreja Vrhovnika, giblje po atmosferski noti, ki se dotika posameznikovega razčlovečenja skozi več aspektov. Vse (p)ostaja poza, telo je le model, ženska le eksponat, podvržen nenehni sinhronizaciji mišljenja in delovanja, od tod pa je le še korak do popolne robotizacije bivanja.
Uprizoritev, ki je sicer našla zanimivo uprizoritveno govorico in je iz dramskega besedila iztržila veliko, ga v marsičem tudi nadgradila, vseeno ostaja v položaju končnega učinka, ki ne pretrese, ne gane, ne nasmeji zares in ne ponuja inovativnega pogleda v (ne)znano, temveč le vnovično podčrtuje nekaj, kar je že dolgo časa obstoječe, javno reflektirano in jasno navzoče v kolektivni zavesti.
