Narod, ki si je izmislil francosko revolucijo, ni nagnjen k temu, da bi pod pritiskom začel najedati samega sebe. Ob vsej strašnosti petkovih prizorov v Parizu je bilo lepo gledati, kako je Francija reagirala na napad. Francozi so počakali na predsednika, da je povedal, kaj sredi teh dogodkov namerava država, postavili so se v vrsto in pokazali, da se zaradi fanatikov ne nameravajo kar tako predati. Voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen, od katere bi pričakovali, da bo napad izrabila, je ravnala kot odgovorna političarka. Stopila je za predsednika in prekinila predvolilno kampanjo. Za pričkanje in obtoževanje bo prišel čas, ko bodo praktične reči razrešene.
Novopečeni poljski minister za evropske zadeve Konrad Szymanski se je v istem hipu odločil, da Evropa ne obstaja več; takoj se je lotil pisanja. Že v soboto zjutraj je sporočil, da zaradi napada v Parizu za Poljsko sporazum o redistribuciji beguncev ne velja več in da bo »Poljska ohranila popoln nadzor nad mejami, azilom in priseljensko politiko«.
Iz Češke so takoj odgovorili, da bo treba resno razmisliti o zapiranju meja, na Ljubelju pa je v nedeljo zjutraj avstrijski vojak skrbno pregledal potne liste treh potnikov, ki so šli na nedeljski izlet na Vrbsko jezero. Vtis, da je Pariz napadla Evropska unija, je napačen. To so naredili popolnoma drugi ljudje.
