Drži. Pogoji v begunskih centrih so se izboljšali in po pričevanju prostovoljcev, ki so na mejah že od začetka begunske krize, se razmer prej in sedaj ne da primerjati. V Dobovi so v zadnjem tednu bliskovito hitro napeljali nujno potrebno vodo in asfaltirali grčasto zemljišče, kjer stoji šotorišče, po katerem so še slab teden nazaj lomili kolesa begunci, ki so potovali na vozičkih. Podobe s travnika pri Rigoncah, iz centrov v Brežicah in v tovarni Beti pa so še zmeraj žive v pripovedih pretresenih prostovoljcev.

Materialni pogoji so torej boljši, taboriščni način oskrbe, ki sta ga vzpostavili policija in civilna zaščita, pa nikakor ne. Povsem so se mu morale podrediti humanitarne organizacije. Zagotavljanje varnosti, ki je postalo neke vrste ritualno zaklinjanje ter alfa in omega princip pri organizaciji oskrbe v zbirnih centrih, ima za posledico, da policija, hočeš ali nočeš, narekuje tudi doktrino dela drugim akterjem. Do neke mere je to razumljivo. A tu ne gre več za vprašanja, kot to, kako se varno gibati v množici petsto ljudi, ampak poseganje v temeljna strokovna vprašanja dela z begunci.

Oskrba je organizirana v slogu tekočega traku, po katerem poteka obdelava ljudi in njihovo pretvarjanje v predmete, ki jih je mogoče vstaviti v stroj, kot je postopek programiranja nazorno opisal Goffman. Hranjenje, registracija, počitek, stranišče, nazaj na avtobus, vse poteka po začrtani trasi, med ograjami, ki ločujejo prostovoljce od beguncev. Tak način je gotovo ekonomičen pri upravljanju velikih množic, ni pa človeški in gotovo ni edini možen, ki bi zagotavljal varnost. Popredmeti pa tudi prostovoljce.

Iz te osnovne postavitve scenografije se naravno izpeljujejo tudi načela pri delu z ljudmi. Ta v obliki samoumevnih znanj in modrosti krožijo iz izmene v izmeno, od bolj prekaljenih prostovoljcev, včasih koordinatorjev izmen, k novincem. Zanimivo je, da so v diametralnem nasprotju z načeli, ki jih ob prostovoljnem delu promoviramo sicer. Nekateri so poročali, da so dobili navodila, da ljudem ne smejo gledati v oči, drugje pa so jim svetovali prav to. Mantra, ki sem jo največkrat slišala, je bila, da je nujno ohraniti distanco do beguncev in da se nanje ne smeš čustveno navezati. Ne vem, kako bi se tudi lahko – v popolni opremi z masko, plastičnimi rokavicami in vmesno ograjo? Prostovoljka, ki je ta princip že udomačila, mi ga je pojasnila tako: »Dobro je, da je ograja, ker s tem narediš simbolno distanco od njih, obenem pa tudi oni vedo, kje jim je mesto.« Slednjemu so verjetno namenjeni tudi tuleči ukazi policistov. Povsem običajno navodilo skupini, ki je potrpežljivo čakala v vrsti za hrano, naj se postavijo v eno vrsto, je bila slišati kot povelje tik pred zračnim napadom. Starega možakarja, ki smo mu nekoliko dlje časa iskali primerne čevlje in je zaostal nekaj metrov za svojo skupino, je policist iz prostora pregnal tako, da je hodil za njim in na glas kričal: »Go, go, go!« Varnostni ukrepi seveda niso nikoli namenjeni res samo varnosti.

Bolj kot paradiranje moči policije je name naredila vtis gorečna prostovoljka, samooklicana varuhinja zalog, ki me je na vsak način želela uvesti v ustrezno gledanje na begunce. »Z njimi je treba na kratko, drugače se razpasejo.« »Vse bi vzeli, potem pa bomo čistili odvrženo hrano, boš videla.« »Ne smeš jih spraševati, kaj rabijo, drugače si začnejo izmišljevati.« »V vsaki državi vprašajo za nove čevlje, stare pa pustijo na vlaku.« Pri tem sem pravkar iskala kakšno primerno obutev starejši gospe z zelo otečenimi nogami, ki so ji plastični natikači dobesedno razpadli na stopalih. Obstajajo ljudje, ki ne bi smeli nikoli in nikjer delati z nobenimi živimi bitji. Za delo z begunci pa se lahko prijavi vsak, ne glede na odnos do njih. Kvalificira te sposobnost za zmerno težko fizično delo.

Ne bi rada zapeljala zapisa v pesimistično smer. Kljub vsemu na terenu prevladujejo dobro, solidarno vzdušje in angažirani prostovoljci, ki dan in noč zagotavljajo polne izmene in se skupaj z ljudmi veselijo, ko se razmere izboljšajo. Koordinatorji ponekod prisluhnejo idejam za izboljšave in ponekod, kot tudi v mojem primeru, ni bilo težav, da se ne bi s kolegicami v odmorih pomešale med ljudi in tvegale, da se bomo navezale na kak par oči. Poskrbeti vsak dan več mesecev za tisoče ljudi ni majhen logistični zalogaj, ampak nedvomno so še rezerve, da pomoč organiziramo na bolj strokoven, oseben, emancipatoren in razpršen način, ki bi evociral manj podobnosti s taborišči. Naši sosedje v bližnjem Trstu, iz nevladne organizacije Consorzio Italiano di Solidarietà, denimo že uvajajo razpršeno namestitev prosilcev za azil in se poskušajo izogibati tudi začetnim zasilnim namestitvam v masovnih bivalnih enotah. Za azilante že od začetka iščejo majhne, v družbo vključene skupnosti. Že zdaj, ko pribežniki večinoma želijo Slovenijo samo prečkati, imamo priložnost za inovacije. Neredko se zgodi, da morajo nekateri begunci počakati pri nas dlje časa, ko recimo nekdo iz družine zboli ali ob rojstvu otroka. Na drugi strani je veliko ljudi ponudilo svoje domove: to je socialni kapital, ki ga nismo še izkoristili. A zakaj pravzaprav ne? Bi preveč zmotil tek tekočega traku?