Med bolniki, ki so jih v prvih mesecih letošnjega leta zdravili zaradi zapletov po okužbi z gripo, si je predstojnik ljubljanske infekcijske klinike prof. dr. Franc Strle posebej zapomnil prej zdravega fanta v zgodnjih dvajsetih letih. Sprva je imel le vročino, kot je pri gripi običajno, a v nasprotju z večino bolnikov v kasnejših dneh ni okreval. »Vse težje je dihal, začel je loviti sapo. Kasneje je pomodrel, dodajanje kisika pa mu ni pomagalo. V sapnik so mu vstavili cev in ga umetno predihavali, a tudi to ni zaleglo. Prav tako ne priključitev na zunajtelesni krvni obtok z oksigenacijo krvi. Vsi so se zelo trudili, a nam ga ni uspelo rešiti,« pripoveduje zdravnik. »Vsako življenje je neprecenljivo, a smrt mladega človeka je posebno težka.«
Cepljenje celo kronične bolnike nekaj stane
Čeprav gripa pri veliki večini ljudi mine brez posledic, vsako sezono v bolnišnici zdravijo po tri ali štiri mlade, ki ob zapletih po takšni okužbi umrejo. Večina ljudi, za katere je okužba z gripo usodna, pa je starejših in oslabelih. »Gripa je pri takih bolnikih le kaplja čez rob.« Podatkov, koliko prebivalcev Slovenije umre zaradi gripe, ni, saj se te smrti pogosto pripišejo osnovni bolezni, na primer srčnemu popuščanju.
V Sloveniji so starejši in kronični bolniki še posebno ogroženi, saj je delež proti gripi cepljenih ljudi med najnižjimi v Evropi. Leta 2013 se je po podatkih OECD v Sloveniji cepilo le 13 odstotkov ljudi po 65. letu. Nižji delež sta imeli le še Poljska in Estonija, že malenkost »boljša« kot v Sloveniji pa je bila na primer zaščita starostnikov v Turčiji. V povprečju se je v državah OECD cepila polovica ljudi. Zaostanek slovenskega zdravstva je torej ogromen in se le še povečuje: lani se je proti gripi cepilo le še dobrih 10 prebivalcev Slovenije po 65. letu, kažejo statistike Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Pri celotnem prebivalstvu je delež še bistveno nižji, manj kot štiriodstoten.
Od kod tako nizke številke? Med očitnejšimi težavami je, če odštejemo porast nezaupanja do cepljenja nasploh, njegovo zaračunavanje. Večino ljudi stane 12 evrov, saj ga zdravstvena blagajna zanje ne plača, celo kronični bolniki in starejši pa morajo sami prispevati sedem evrov. K boljši zaščiti, zlasti pri ranljivejših ljudeh, bi tako lahko pripomoglo brezplačno cepljenje. Hkrati pa bi morali s to možnostjo svoje paciente bolj zavzeto seznanjati tudi zdravniki v osnovnem zdravstvu, menijo njihovi bolnišnični kolegi. Kot pokaže pogled na spletne strani zdravstvenih domov, je ponekod težava že v urnikih, saj cepljenje omogočajo le v dopoldanskih oziroma zgodnjih popoldanskih urah, ko je veliko ljudi v službi.
Tudi v bolnišnicah bi morali poskrbeti za boljše zglede in bolje zaščititi bolnike. V UKC Ljubljana, kjer zdravijo najtežje bolnike iz vse Slovenije, se je v zadnjih letih cepilo le dobrih 9 odstotkov zaposlenih. Med zdravljenjem v tej bolnišnici se z gripo okuži okoli sto bolnikov na leto, vsak deseti od njih pa umre (koliko k temu prispeva gripa, sicer ne morejo z gotovostjo oceniti, prav tako ne, od koga so se nalezli). A že nedaven razmislek, kako bi dosegli višji odstotek cepljenja in s tem zaščitili bolnike, je sprožil anonimne očitke o kršenju človekovih pravic. Zaposlene za zdaj tako le spodbujajo. V celjski splošni bolnišnici se jih sicer cepi nekoliko več, a je delež kljub temu nizek – lani je znašal slabih 13 odstotkov. Še najvišji med večjimi slovenskimi bolnišnicami je v UKC Maribor, kjer znaša v zadnjih letih okrog 17 odstotkov.
Alojz Ihan: Ljudje za cepljenje ne bodo jemali dopusta
Nizek delež cepljenih med zaposlenimi v zdravstvu v Sloveniji morda res izstopa, a je to težava tudi drugod po Evropi, je spomnil imunolog prof. dr. Alojz Ihan. »Ponekod tisti, ki niso cepljeni, ne smejo delati neposredno s pacienti, v nekaterih bolnišnicah pa sploh ne zaposlujejo ljudi, ki odklanjajo cepljenje.« Za Slovenijo se mu zdi vendarle primernejši mehkejši pristop, za katerega pa bodo morali več storiti direktorji bolnišnic. »Utemeljiti morajo, zakaj je cepljenje zaposlenih pomembno za paciente, in biti do tega pozorni. Tako je mogoče doseči, da se cepi približno tri četrtine zdravnikov.«
Ankete med zaposlenimi v slovenskem zdravstvu kažejo, da so razlogi, zakaj se ne cepijo, zelo različni – nekateri posamezniki so dovzetni celo za internetne teorije zarote, drugi pa so pojasnjevali, da sami »nikoli ne zbolijo«. Ihan opaža, da večina s cepljenjem odlaša. »Ko ne najdejo časa, odlašajo tako dolgo, da ni več smiselno. To je tako kot z zimskimi gumami – če bi bila menjava stvar izbire, bi jih nekateri zamenjali, mnogi pa bi odlašali do pomladi.« Pri drugih prebivalcih je podobno, hkrati pa k nezaupanju v cepljenje po Ihanovi oceni prispeva tudi splošno nezadovoljstvo z organizacijo zdravstva, na primer zaradi dolgih čakalnih dob. Upoštevati pa je treba tudi, da ljudje za cepljenje ne bodo jemali dopusta. »Zdravstveni sistem mora poskrbeti, da bo človek za to porabil čim manj časa in bo lahko prišel ob uri, ki mu ustreza. To bo učinkovitejše od zatrjevanja stroke, kako pomembno je cepljenje.«
