Postavljanje ograje iz bodeče žice ob meji s Hrvaško naj bi bilo namenjeno zgolj usmerjanju beguncev in migrantov na izbrane koridorje in preprečevanju njihovega nenadzorovanega prestopanja schengenske meje. A v te ograje in žice se lahko ujamejo tudi živali, predvsem prostoživeča divjad.
Po družabnih omrežjih krožijo krvave fotografije poginule srnjadi, ujete v tako imenovane »Orbanove ograje« na meji Madžarske s Srbijo in Hrvaško. Nekatere, dovolj zgodaj opažene srne in košute, so bile deležne vsaj milostnega strela iz lovske puške, druge so poginile v težkih mukah.
Ker tudi naša bodeča mejna ograja poteka po območjih, gosto naseljenih s srnjadjo, divjimi svinjami, lisicami, jazbeci in drugo divjadjo, je glede na izkušnjo z madžarske meje samo vprašanje časa, kdaj bomo podobne krvave prizore gledali tudi pri nas.
V Srbiji in na Hrvaškem ostra ograja že redči vrste srnjadi
»Danes na našem lovišču že drugi dan zapored opravljam obhode ob ograji in moram reči, da k sreči nisem opazil nobene živali, ujete v past v raztegnjene kolute bodeče žice oblikovane ograje ob reki Sotli. Do česa še lahko pride, je težko oceniti,« nam je povedal Zvone Pavlin iz dobovske lovske družine.
Divjad na njihovem lovišču bi k nevarno zagrajeni Sotli lahko gnala žeja, vendar ima v tem letnem času tam na voljo zadosti manjših vodotokov in zamočvirjen naravni park Jovsi, zaradi česar te nevarnosti po Pavlinovem mnenju ni. Bolj nevarno bi bilo ob poletnih sušah in ob mrzli in snega polni zimi, ki še lahko nastopi. Rešitev? »Ne vem, mogoče bi bili dobrodošli pogosti obhodi ograje, ki bi zadrževali divjad stran od nje,« razmišlja Pavlin.
Za živali slabo premišljen ukrep
Pri ograjah gre za cezuro v prostoru, ki za prostoživeče živali predstavlja nesprejemljiv poseg v prostor. Predstavlja namreč prekinitev migracijskih poti živali. Ograje so celo smrtna ovira, saj se živali ob neposrednem stiku z ograjo, na kateri so britve, poškodujejo in v njih zapletejo, tako da se ne morejo več rešiti in počasi umirajo v velikih mukah, meni Darja Matjašec, krajinska arhitektka, zaposlena na ljubljanski Biotehnični fakulteti. Primerja jo z avtocestami, ki bi z vzdolžnimi koridorji brez omiljenih ukrepov prav tako predstavljale prekinitve migracijskih poti prostoživečih živali in bi bile za njih smrtno nevarne ob trkih z avtomobili. »Lahko rečem, da gre za slabo premišljen, skoraj panični ukrep, ki bo v naravi naredil veliko škode. Čudi me, da se lovci še niso oglasili,« se je Matjaščeva dotaknila tudi lovske organizacije, ki je bila pri umeščanju avtocest v prostor zaradi skrbi za ohranjanje naravnih migracijskih poti živali praviloma zelo zahteven sogovornik.
Naravni park Jovsi, razprostirajoč se na območju brežiške občine, je z vzhodne strani od včeraj praktično po vsej dolžini ograjen z bodečo ograjo. Na severu proti Bizeljskemu ob reki Sotli počasi prehaja v Kozjanski park in območje Nature 2000, to pa so zadeve, ki nekako ne sodijo skupaj. Živali so tam vsa leta navajena svobodno prehajati z enega na drugi breg Sotle. Kje in zakaj poteka državna meja, divjadi nikoli ni zanimalo. Poslej bo očitno vse drugače.
Nihče nima takih izkušenj
»Problem živalim res lahko predstavlja dostop do vode, ki je trenutno resda ne manjka. Vendar gre za to, da je divjad je navajena na stečine, na klasične poti, po katerih se giblje. Ko te prekinemo, divjad išče nove. Če ograja ni predolga, kmalu najde obhod. Toda če bo segala kilometre daleč, bo verjetno hudo,« razmišlja direktor Kozjanskega parka in zaprisežen ljubitelj narave, Brežičan Hrvoje Teo Oršanič in navaja, da pri nas nima nihče izkušenj s stiki divjadi s tovrstnimi ograjami. »Dogajanje bo vsekakor treba spremljati in težave omiliti, če se bo dalo.«
Kako, je za zdaj uganka. Državni sekretar Boštjan Šefic je sicer omenil, da bodo strokovnjaki skušali najti odgovor tudi na to vprašanje, ni pa znano, v katerem času. Oršanič opozarja še na eno zadevo: »Ena od značilnosti tega prostora je, da po naravi tava veliko spuščenih psov. Ti divjad lahko preplašijo in prisilijo, da se v begu zaleti v ograjo, kar se lahko konča zelo kruto. Zato bi bilo prav, da imajo ljudje pse pripete, pa tudi lovci bi se na ograjenem območju lahko odrekli lovu.«
