Prometne nesreče so del našega avtomobilskega vsakdana, nekaterim bi se lahko izognili, drugim pa kot spletu nesrečnih okoliščin težje. Pri vseh pa velja, da kdor pomaga hitro, pomaga dvakrat, pri čemer velja paziti tudi na lastno varnost.

Policija v primeru prometne nesreče svetuje, da vozilo varno ustavite in omogočite normalno prevoznost ceste, če je to le mogoče. Ustrezno zavarovanje in označitev prometne nesreče (z varnostnim trikotnikom) je nujno, na svojem vozilu pa vklopite tudi vse štiri utripalke. Na avtocesti vozilo ustavite na odstavnem pasu, sicer pa na primerno mesto, da ne bo v napoto reševalcem. Ne izstopajte iz vozila brezglavo, preden izstopite, se prepričajte, da to lahko storite varno. Nekdo od udeležencev naj varno opozori prihajajoča vozila na prepreko na cesti, za druge velja, naj ne hodijo po cesti ali se ne zadržujejo okoli vozil, če to res ni potrebno. Velikokrat se je že zgodilo, da je bila prometna nesreča le z materialno škodo, zaradi neustreznega obnašanja ljudi na mestu nesreče pa je prišlo do naleta novega vozila in posledice so bile tragične.

Šok za udeležence in opazovalce

A vsaka nesreča, pa naj bo le z materialno škodo, je po svoje šok za vse udeležence pa tudi opazovalce. »Doživljanje nesreče je različno. Od spremljanja nesreče kot 'zanimivega' dogodka, ki ga priče zgolj opazujejo in neredko celo fotografirajo, znani so celo primeri, ko so udeleženci na lovu za dobrim posnetkom ovirali reševalce, do doživljanja izjemno stresnega odziva. Ko je prič nesreče več, se posameznik v množici zanaša na ukrepanje drugih prisotnih po tako imenovanem efektu anonimnosti v množici in se sam ne počuti osebno odgovornega ali nagovorjenega k ukrepanju,« je povedala Mojca Brezavšček, diplomirana psihologinja in psihoterapevtka. Takrat je ključno, da se v množici najde nekdo, ki prevzame iniciativo in začne pomagati, ker tako k temu pritegne še druge opazovalce.

Ena od reakcij v močnem stresnem trenutku je tudi pobeg z mesta nesreče. V Agenciji za varnost v prometu (AVP) pravijo, da so še leta 2014 zabeležili več kot 2800 pobegov, v primerih nesreč s telesno poškodbo pa je bilo 239 pobegov. V letošnjem letu pa je tega nekoliko manj, dobrih 2100 pobegov in 195 pobegov v primerih s telesno poškodbo, pri čemer so nesreče s smrtnimi poškodbami praviloma vse raziskane.

Ritem današnjega življenja je iz nas dejansko naredil delovne stroje, pridobitna dejavnost in boj za preživetje sta postala osnovni vrednoti. V sodobni družbi je premalo zavedanja nujnosti takojšnje medsebojne pomoči, ki lahko v veliki meri zmanjša posledice nesreče. »Prioriteta našega dela je reševanje ljudi, kjer pomoč ljudi brez ustreznih znanj in opreme predstavlja dodatno breme vsem, ki sodelujemo na intervenciji. Zato je najbolje, da se ljudje umaknejo na varno mesto in ne otežujejo dela pripadnikom intervencijskih služb. Dodatno breme nam predstavljajo tisti posamezniki, ki se s posnetki ali fotografijami našega posredovanja promovirajo na družbenih omrežjih in se med fotografiranjem izpostavljajo, obenem pa motijo delo reševalcev. Razlog je iskati v pomanjkanju etičnih vrednot. Prave želje po pomoči drugim v nesreči je vse manj,« pojasnjuje Matej Kejžar, poveljnik gasilske operative iz Gasilsko reševalne službe Kranj.

Nekaj napotkov o ravnanju v primeru nesreče govori še, da na kraju nesreče daste osnovno prvo pomoč poškodovanim ali udeležencem v šoku, če ste za to usposobljeni. V primeru materialne škode si z drugimi udeleženci izmenjajte potrebne osebne podatke za povračila škode pri zavarovalnicah, najbolje, da prepišete podatke z osebne izkaznice ali kakšnega drugega dokumenta. Če ni nujno, ne zapuščajte kraja nesreče, razen seveda v primeru dajanja pomoči poškodovancem ali obvestitve policije o prometni nesreči, potem pa se čim prej vrnite na mesto nesreče. Če ste nesrečo videli kot priča, dajte udeležencem ali policistom ustrezne informacije.

Dolžni smo pomagati

Sicer imamo v Sloveniji zakonsko določilo, da smo dolžni pomagati in dati prvo pomoč po načelu dobrega samaritana, ki predpostavlja zaščito pred odgovornostjo posameznika, če je pomagal v dobri veri in glede na znanje, ki ga ima, da ga kljub posledicam ni mogoče preganjati ali tožiti. »S tem je določena dolžnost posameznika, da pomaga in ponudi prvo pomoč. Zato je tudi v sistem pridobivanja vozniškega izpita vključen tečaj iz prve pomoči, vsako vozilo pa mora imeti tudi opremo za prvo pomoč. Študije navajajo, da ljudje večinoma ne pomagajo v nesrečah zaradi neznanja ali nezaupanja v svoje znanje prve pomoči, prepričanja, da bodo drugi pomagali, ter tudi strahu pred posledicami. Pogosto pa je prisoten tudi strah pred okužbo pri umetnem dihanju ali dotiku s krvjo. Manjši delež navaja tudi strah pred finančno odgovornostjo, kar je bilo včasih v medijih preveč izpostavljeno,« pravi Andrej Justinek iz sektorja za voznike pri AVP.

Ljudje pa vseeno nismo le neobčutljivi stroji, saj za marsikaterega posameznika take travmatične izkušnje pridejo z zakasnitvijo. »Prometna nesreča je za vse ljudi v prvem trenutku šok, saj se vse odvija hitro, človek mora sprejemati ogromno informacij. Kar prihaja kasneje, je pa posledica, ko se dodobra zave, kaj se je dogajalo takrat. Nekateri pod psihičnim pritiskom popustijo in posledično lahko doživljajo travme ali samodestruktivno vedenje. Poznani so primeri, ko so se posledice prikradle tudi po več dneh. Nekdo, ki je nekoč že bil udeleženec ali priča nesreče, ima pogosto dober povod, da se usposobi in potem tudi lažje pomaga. So pa tudi takšni, ki potem ne želijo nikoli več pomagati, čeravno menim, da so potem ljudje, na osnovi minulih izkušenj, ob novem dogodku bolj pripravljeni pomagati,« še pravi Matej Žagar, ki se zaveda tudi, da biti gasilec ni lahko delo, enako pa velja tudi za reševalce in policiste, ki se vsakodnevno srečujejo z bolj ali manj hudimi stresnimi dogodki ob različnih nesrečah. »Naše delo je reševanje težav drugih, na lastne probleme moramo pred prihodom v službo pozabiti. Bistvenega pomena je odnos med sodelavci na izmeni ali v enoti. V prvi vrsti moramo biti prijatelji in tovariši. Zavedati se je treba, da tudi mi nosimo s seboj spomine posredovanj iz preteklosti. Prvo obliko medsebojne pomoči predstavlja pogovor znotraj ekipe, ki je posredovala. Če to ne zadošča, imamo na voljo strokovne službe.«