Pisalo se je poletje 2015. Nemška kanclerka Angela Merkel je z besedama »begunci dobrodošli« v celoti redefinirala nemško in evropsko azilno politiko. V svet, vse tja do Afganistana in Sirije pa v podsaharsko Afriko, je poslala signal, da bo Nemčija begunce sprejemala z odprtimi rokami. Iz ledene kraljice, ki je s ciljem stabilnosti evrskega območja neusmiljeno disciplinirala finančno grešne Grke, se je čez noč prelevila v skrbno mater vseh zatiranih in preganjanih. Nemčija, že dotlej poleg Švedske najbolj zaželen cilj migrantov, je zanje postala nebeški raj na Zemlji. Kanclerkina politika odprtih rok je med Nemci celo vzbudila pričakovanja po Nobelovi nagradi za mir.
Po komaj štirih mesecih od slavne izjave se zdi, da je kanclerki Merklovi begunska politika povsem ušla izpod nadzora. V njeni ministrski ekipi je vse več prostih strelcev, ki azilno politiko menda zaostrujejo mimo njenega vedenja. Kakofonija glasov iz nemške koalicije je vse bolj neberljiva. Medtem ko kanclerka govori »zmogli bomo«, njeni ministri govorijo o »plazu beguncev«, ki da je zasul državo. Kaj sploh želi doseči Merklova, je vprašanje za več milijard evrov, ki skrbi tudi najvplivnejše ekonomiste v državi, ki v migrantih ne vidijo zgolj rešitve za usihajoči bazen delovno aktivnih, ampak tudi konkurenco v najnižjih plačnih ešalonih. Od tu do obrata v kulturi dobrodošlice je zgolj nekaj korakov.
A če je Frattini leta 2011 z današnje perspektive z vidika golih številk zganjal cirkus, njegove »grožnje« z vidika upravljanja begunske krize danes zvenijo preroško. Zdi se, da se je Merklova ujela v past lastnega strupa. Ne štejejo obljube, ampak dejanja, je še nedavno žugala Grčiji. Čeprav statistike še ne kažejo, da bi Nemčija svoje meje beguncem zapirala – delež odobrenih prošenj za azil se povečuje –, zadnji dogodki gredo v to smer. Kultura dobrodošlice pa se morda ne bo ustavila na nemških, ampak na ožičenih mejah drugih evropskih držav, tudi slovenski.
Prav slednje gre Merklovi z vseevropskega pa tudi, če želite, s slovenskega vidika najbolj zameriti. Medtem ko je z bianko menico dobrodošlice beguncem – v njenem kabinetu sicer zatrjujejo, da kanclerka bianko menice nikoli ni podpisala –, sebi in Nemčiji nadela humanitaren obraz, je države na schengenski meji in sicer potisnila v pat položaj. Begunce preprosto transportirati v smeri Nemčije ali schengen braniti? Odgovor na to vprašanje ob poslušanju nasprotujočih si signalov iz Nemčije, počasnosti bruseljskega kolesja in navsezadnje s povsem humanega vidika ni niti najmanj enostaven. In, kar je najbolj tragično, politika humanitarnega obraza, ki ji niso sledili ustrezni ukrepi na terenu – vključno z upoštevanjem in soočanjem z (ne)upravičenimi strahovi dela evropske populacije pred begunci, se kot bumerang vrača z »orbanizacijo« celotne Evrope.
