Režiser Danny Boyle in scenarist Aaron Sorkin nimata sreče s Stevom Jobsom. Film, ki bi zaradi portretiranca in igralske zasedbe, zlasti Michaela Fassbenderja, že po pravilu moral doseči kinematografski uspeh, sploh ker ga spremljajo še lepe kritike, bi moral dosegati milijone gledalcev in dolarjev, a se ni zgodilo ne eno ne drugo. Slaba obiskanost je povzročila umik filma iz 2000 dvoran po Ameriki od 2400, v katere je prišel film, zanimanja pa ni vzbudila niti pohvala Jobsovega nekdanjega partnerja in prijatelja Steva Wozniaka, češ da gre za prvi film o Jobsu, ki mu je res všeč, in da je avtorjema uspelo pokazati tako njegovo briljantnost kot napake.
Film, ki temelji na avtorizirani biografiji Steva Jobsa Walterja Isaacsona, ni fotografija, ampak portret, je ob začetku predvajanja poudaril Sorkin in s tem dal vedeti, da sta si z Boylom dovolila avtorsko svobodo in resnične dogodke priredila malo po svoje. Zgodbo sta spletla okoli Jobsovih priprav na sprožitev in javno predstavitev treh Applovih izdelkov in se obenem osredotočila na Jobsovo osebnost, ne pa na osebo. Manj sta se, skratka, ukvarjala s tem, kaj slabega je naredil drugim, in več s tem, kaj se je dogajalo v njem, pri tem pa pokazala, da Jobs sploh ni bil sposoben čustvovanja, da je bil obseden z nadzorom in da ga ni zanimalo kaj dosti več od sebe.
Štirje filmi v štirih letih
Steve Jobs je že četrti omembe vreden film v vrsti biografskih spopadov z mitom Applovega ustanovitelja. Leta 2013, torej dve leti po njegovi smrti, je v kine najprej prišel Jobs, v katerem je režiser Joshua Michael Stern s šminkerskim Ashtonom Kutcherjem brez resne distance prikazal podvig Steva Jobsa od faliranega študenta do milijarderja, že leto prej pa na novo odkriti dokumentarec oziroma intervju Steve Jobs: The Lost Interview, ki je bil posnet v času, ko je Jobs po odhodu iz Appla leta 1985 ustanovil podjetje NeXT.
Nobeden od omenjenih filmov pa Steva Jobsa ne secira tako, kot je to letos z dokumentarcem Steve Jobs: The Man in the Machine storil Alex Gibney. Ameriški režiser, ki je z dokumentarcem We Steal Secrets: The Story of WikiLeaks pred Jobsom pogledal v ozadje Wikileaksa, z Going Clear: Scientology and the Prison of Belief pa še v zaodrje scientologije, je s svojim zadnjim filmom predstavil še moža za Applovim (u)strojem. Gibneyja veličina in vizionarskost Jobsa v nasprotju s predhodniki ni zaslepila, tako da se je lahko posvetil njegovi kontroverznejši plati.
Menih brez empatije
Jobs je bil človek, ki je imel osredotočenost meniha, a nikoli tudi njegove empatije, je svoje videnje strnil Gibney, trditev pa podprl z nekaterimi zoprnimi dejstvi, ki bi jih z nadzorom obsedeni Jobs, vajen dosegati svoje, in to ne glede na ceno, zagotovo poskušal izbrisati. Medtem ko to, da je že na svojih začetkih finančno zafrknil Wozniaka, ali da se je z grožnjami spravljal na zaposlene, s skoraj mafijskimi metodami pa na ocenjevalce iphona, ki so najnovejšo različico dobili, še preden je prišla na trg, kaže na to, kako je Jobs deloval kot podjetnik, nič lepše pa ni prikazan niti kot človek.
Med drugim je zanikal očetovstvo, češ da je neploden, in za nameček očrnil svojo nekdanjo partnerico, čeprav se je na koncu izkazalo, da je ne samo ploden, ampak tudi oče zatajene hčerke, rad pa je dokazoval tudi, da je več kot drugi. Dober primer za to je na videz banalna prigoda z njegovim avtom, ki ga je, mimogrede, rad parkiral na prostoru za invalide. Ko je odkril, da ima najemnik avta po ameriških zakonih šest mesecev časa, da namesti registrske tablice, je isti avto, mercedes-benz SL55 AMG, vsakič najel le za šest mesecev, z za lase privlečenim izgovorom, da ga ne bi identificirali. Dobrota res ni bila njegova vrlina, za dobrodelnost pa se mu, kot je menda dejal, nasploh ni zdelo vredno izgubljati časa. Pozor, časa, ne denarja, tega bi imel več kot preveč, tudi če ne bi umrl za rakom – vreden približno 31 milijard dolarjev, a star le 56 let.
