Zdravstvo so ljudje – bolniki in zdravstveno osebje, pa seveda tisto, kar spada zraven, bolnišnice, inštituti, farmakologija ter vsa potrebna tehnika. Brez denarja seveda vse to ne more delovati, vendar včasih malo pozabimo, tudi ob pomoči medijev, da denar ni cilj, ampak sredstvo. Nikoli ne more biti dovolj denarja za tisto, čemur bi se zdravstvo rado vsaj približalo – da bi bili vsi ljudje zdravi in delazmožni. Ves denar, kar ga dobi, pa lahko zdravstvo, pod pametnim vodstvom, bolj ali manj koristno porabi. Tu pa se naša mnenja začnejo razhajati, eni bi zvišali plače, drugi bi bolj podprli raziskave, tretji bi nabavili več modernih aparatov in instrumentov, četrti bi usmerili več denarja v izobraževanje. Vse to so hvalevredne ambicije, žal pa denarja zmanjkuje že za ohranjanje sedanjega stanja.
Slovensko zdravstveno osebje, z zdravniki na čelu, je vredno občudovanja. S polovico manj denarja, kot ga za to porabijo naši sosedje Avstrijci, vzdržujejo, v glavnem na račun svojih nizkih plač (material je še nekoliko dražji kot pri sosedih), zdravje naših ljudi na enaki ravni kot v Avstriji, Nemčiji, Franciji. Žal to ne more več dolgo trajati, prvi znaki upadanja kvalitete se že kažejo: nevrologija in otroška srčna kirurgija v ljubljanskem kliničnem centru, opuščanje nekaterih specialnosti v drugih slovenskih bolnišnicah, zmanjšani programi v nekaterih zdravstvenih domovih, pa tudi pomanjkanje zdravnikov in drugega osebja se ponekod že pozna.
Kako preprečiti ta »negativni trend« in stanje morda celo izboljšati, je tako imenovano vprašanje za milijon dolarjev. »Več denarja«, tudi če bi ga kje dobili, verjetno ni edini odgovor. Bolj obetavni se mi zdijo poskusi dviga strokovne ravni in učinkovitosti, torej smotrne porabe tega, kar imamo. Skoraj vsemogočna birokracija, tipično slovensko izmikanje odgovornosti ter vmešavanje politike ne bi smeli biti nepremostljive ovire.
Strokovnost, to je znanje in njegova smotrna uporaba, ima svoje osnove predvsem v dobrih šolah, s tem pa imamo v Sloveniji težave. Skozi dve ali celo tri generacije so bile, od osnovnih šol do fakultet, pod močnim političnim vplivom, ki se je poznal predvsem v izbiri učiteljev. Slovenija je majhna in nima dovolj ljudi, ki bi res lahko bili univerzitetni profesorji. Če se to število še prepolovi po politični liniji, je primanjkljaj očiten. Izpolnili so ga v glavnem drugorazredni politični kandidati, kar seveda ni bilo v prid strokovnosti. Svoje so prispevale tudi skoraj hermetično zaprte državne meje v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V razvite tuje dežele so smeli le izbranci, in to ne v službo, kjer bi se lahko kaj naučili, ampak na kongrese in simpozije. Zato vsaj medicinska fakulteta ni bila na nivoju, kar se še danes pozna marsikateremu njenemu diplomantu. K sreči se je ta upad strokovnosti poznal predvsem v vrhovih naše medicine, medtem ko so zdravniki v ambulantah, zdravstvenih domovih in redkih zasebnih ordinacijah dobro opravljali svoje delo in vzdrževali zdravje prebivalcev na dostojni ravni. Se pa te stvari zdaj hitro izboljšujejo, ko smo se odprli svetu, vstopili v Evropo.
Smotrna poraba tistega, kar imamo, je še vedno dokaj oddaljen cilj. Povprečen slovenski zdravnik začne samostojno, brez nadzora, delati vsaj nekaj let pozneje kot na primer njegov švedski kolega, gre tudi kakšno leto prej v pokoj in tudi čez dan dela kakšno uro manj. V ljubljanskem kliničnem centru so ob štirih popoldne samo še dežurni zdravniki ter tu in tam kakšen entuziast, medtem ko na primer v Karolinski bolnišnici v Stockholmu ob 6. uri popoldne še tečejo rutinske preiskave in posegi. V UKC se je že zgodilo, da so zdravniku prepovedali delati s pacienti popoldan, ker bi porabil zavarovalnici preveč denarja. Jasno je, da se na tak način daljšajo čakalne vrste, s čimer se poslabša stanje vsaj nekaterih čakajočih, kar spet poveča stroške zdravljenja in niti ne prihrani denarja zavarovalnici, neposredno pa škodi zdravju bolnikov.
Za racionalno zdravljenje naj bi poskrbele tako imenovane smernice za obravnavo bolnika. Večino teh zdravnik že pozna. Ker so jih izdelali v pisarnah in se nanašajo na statistično povprečnega bolnika, se je bati, da bodo dobrega zdravnika včasih celo ovirale pri obravnavi bolnika, ki ga on bolje pozna in terapijo prilagaja njegovim posebnostim. Lahko bi se zgodilo, da bodo smernice tudi ovirale uvajanje novosti. Te se navadno začnejo tam, kjer nekdo ali nekaj štrli iz povprečja.
Eden glavnih pogojev za uspešno zdravljenje je seveda odnos med bolnikom in zdravnikom – medsebojno zaupanje in spoštovanje. To je v Sloveniji zadnje čase na trhlih nogah, tudi po zaslugi medijev pa tudi splošnega vzdušja v naši deželi. Težko komu kaj verjamemo, o drugih raje slišimo ali rečemo kaj slabega in to pričakujemo tudi od njih. Tudi to ima lahko slab vpliv na zdravstvo. Zdravnik, ki o svojem delu izve iz medijev, da je zaslužkar in prepirljivec, ki mu je glavno, da prikrije svoje napake, ne bo delal z veseljem, kar se lahko sčasoma pozna na kakovosti. Sedanje stanje našega zdravstva, ki ni tako slabo, bi po mojem lahko učvrstili in izboljšali z nekaj preprostimi potezami: osebni pogovor s kandidati za študij medicine, več novih profesorjev in docentov, neobremenjenih s preteklostjo, zaupati mladim zdravnikom, da sami vedo, kdaj potrebujejo pomoč ali nadzor, pustiti zdravnikom, da delajo, kolikor je treba, in ne, kolikor jim določi zavarovalnica, omejiti naloge zavarovalnice na njeno osnovno – plačevanje računov, olajšati sodelovanje med javnim in privatnim v zdravstvu in tudi zavarovalništvu, dati večja pooblastila zdravniški zbornici, ki je predvsem dolžna skrbeti za kakovost in reševanje sporov.
Nepravilnosti ali domnevne napake bi morali pristojni organi zbornice obravnavati prvi, pred sodišči. Tako da bi bilo strokovno analizirano stališče znano, še preden se pojavijo diskreditacije in ugibanja v medijih. Take obravnave pa bi morale biti objavljene v zborničnem strokovnem časopisu ISIS v poduk. Pred leti so bile obravnave razsodišča zbornice redno objavljene v ISIS, v prvih letih po osamosvojitvi pa je zaradi tega prišlo do burnih odzivov zdravnikov, saj javne kritike takrat še niso bili vajeni. Take objave so razumeli kot preganjanje, niso se zavedali, da priznanje in obravnava lastnih slabosti lahko privedeta do izboljšave kakovosti njihovega dela in ugleda.
Javno in zasebno zdravstvo se v razvitih deželah, kot so Švedska in ZDA, dopolnjujeta ter imata nekoliko različne prednosti in slabosti. Na Švedskem so privatniki v glavnem koncesionarji, vsi prebivalci so zavarovani, bolnišnice večinoma državne, okrajne ali občinske, glavna težava so dolge čakalne dobe. Koliko se med čakanjem bolezni poslabšajo in s tem še povečajo stroške, je težko izračunati. V ZDA bolniško zavarovanje ni obvezno, približno šestina prebivalcev ni zavarovana in jih bolezen lahko hudo udari po žepu. To je predvsem srednji sloj. Starejšim in revnejšim v tej skupini sta namenjena programa Medicaid in Medicare, ki plačata račune namesto bolnika, obstaja pa še vrsta društev, fundacij in organizacij za pomoč tistim, ki ne zmorejo plačila. Večina bolnišnic je privatnih, seveda pa sprejmejo vsakega, ki potrebuje pomoč. Glavna prednost tega sistema je, da praktično ni čakalnih dob. Skupni stroški za zdravstvo so v ZDA večji kot v evropskih državah, mislim pa, da razlika ni tolikšna, kot jo včasih prikazujejo naši mediji. Plače in najemnine so višje kot v Evropi, hrana je cenejša, krajše čakalne dobe pa stvar še nekoliko pocenijo.
Verjetno bi tudi pri nas koristilo bolnikom in državi, če ne bi tako strogo ločevali javnega od zasebnega zdravstva ter tako očitno favorizirali prvega. Če bi na primer zdravnik javnega zavoda popoldan smel delati v zasebni ambulanti, bi bilo opravljenega več dela in bi se čakalne dobe skrajšale.
MARJAN JEREB, Ljubljana
