Težko je reči, kdo je to podobo ustvaril in komu je bila bolj všeč, zahodu ali Balkancem samim, ki so se od nekdaj zdeli zaljubljeni v svojo lastno norost in so pridno ustvarjali svoj avtoportret z razmršenimi lasmi in neobritim, brazgotinastim obrazom, s pijansko vlažnimi, polzaprtimi očmi, s pesmijo na ustih in nožem v rokah, z golimi, junaškimi prsmi, pod katerimi razbija preponosno srce. Ta eksotična slika se je dolga leta prodajala kot za stavo in umetniki, ki so jo znali najlepše narisati, so hitro zasloveli, bili ožigosani kot veliki misleci in intelektualci, ljubljeni kot samosvoji avtorji, tako privlačno neotesani, tako balkanski, tako drugačni.
Dvajset let se zato balkanske države borijo z mlini na veter, ko s težavo skušajo razbiti na zahodu utrjene stereotipe in videnje Balkana kot sveta, v katerem se trobentačem lepijo evri na potna čela in se od veselja joče in strelja v zrak.
Zato se na Balkanu danes prepoveduje kajenje in se bodo jutri, če bo potrebno, tudi čevapi in klobase; zato se tu govori o jugovzhodni Evropi; zato se organizirajo pompozni filmski festivali in neobvladljivo veliki knjižni sejmi; zato ambasadorji po tujinah prirejajo sprejeme s kanapeji in šampanjcem in tiho, nemotečo klasično glasbo; zato vsak politik, ki tukaj odpre usta, govori o integraciji, o nujnosti dialoga, o regionalnem sodelovanju, o stabilnosti, o vključevanju v evropske povezave; zato se države na Balkanu včlanjujejo v vse mednarodne organizacije, ki so jih pripravljene sprejeti; zato se prepisuje nemške zakone; zato bi vsi radi v Evropsko unijo; zato bi plačevali v evrih.
A potem, le dober mesec pred dvajseto obletnico podpisa daytonskega sporazuma, Angela Merkel stopi pred svoje strankarske kolege in jim zagrozi z novo balkansko vojno. Če ne podprejo njenega načrta za reševanje begunske krize, pravi Angela, bo na Balkanu počilo.
Ker tam že ob najmanjši napetosti poči, tam imajo ljudje radi vojne in ne bodo zamudili tako izjemne priložnosti za nov krvavi spopad. No, tega Angeli Merkel seveda ni bilo treba izreči, a je bilo vsem v dvorani in zunaj nje najbrž jasno, da njeno namigovanje na novo nacionalistično divjanje sporoča prav to: Ne izzivajte balkanskih divjakov!
In tako, povsem mimogrede, med nekim strankarskim plenumom, je nemška kanclerka, medtem ko je poskušala rešiti Evropo in svet, Balkance postavila na svoje mesto in jim jasno sporočila, da je bil ves njihov dvajsetletni trud zaman, da so v evropski zavesti še vedno le divjaki, primerni kvečjemu za strašenje malih strankarskih otrok.
Šarmantni, nepredvidljivi balkanski divjak se je tako vrnil in zaman je bilo hitenje, s katerim so balkanski voditelji skušali Angeli Merkel in vsemu svetu, ki se je za trenutek radovedno ozrl proti njim, sporočiti, da so ljudje tu naveličani vojn in da si želijo le prijateljskih odnosov, gospodarskega sodelovanja in meddržavnih sporazumov.
Jebiga, vse to leporečje je prihajalo iz ust ljudi, ki so še včeraj organizirali vojaške parade, eni z Vladimirjem Putinom, drugi z Markom Perkovićem Thompsonom, vse to je prihajalo iz krajev, kjer je polovica držav še vedno v procesu razpadanja po nacionalni črti, kjer rehabilitirajo Draža Mihajlovića, kjer organizirajo državne ustaške proslave, kjer se po promenadah glavnih mest sprehajajo ljudje v majicah ISIS, kjer filmske festivale prilagajajo ramazanu, kjer droni prekinjajo nogometne tekme, kjer en predsednik vlade drugemu govori »šaraj malo«, kjer o miru govorijo ljudje, ki so se še včeraj klanjali Ratku Mladiću ali iz notranjepolitičnih potreb netili diplomatske spore s sosedami, in kjer o stabilnosti razpredajo tisti, ki komaj čakajo, da Bosna in Hercegovina razpade in si vzamejo svoj delež, ter tisti, ki vzdržujejo nevzdržni položaj Kosova.
A seveda je Angela Merkel kriva, ker je iz vsega tega razbrala, da je Balkan na robu nove vojne, in to grožnjo politikantsko izrabila v svoje politične namene. Angela Merkel je kriva, da v vsem tem ne vidi le nedolžnih balkanskih prepucavanj, nujne popestritve dolgočasnih diplomatskih igric ali cenene politične zabave za nacionalistično rajo, temveč norce, ki jih le močna prisotnost mednarodnih vojaških sil, odvisnost od tuje finančne pomoči in vpetost v evropske organizacije ovirajo pri tem, da bi z ročno granato v rokah potrkali sosedu na vrata in ga povprašali po zdravju.
Ja, Angela Merkel je kriva, ker si je drznila videti vse, pred čimer si Balkan zatiska oči.
