Ograja je seveda v prvi vrsti simbol, njena praktična vrednost niti približno ni enaka njeni klavski pojavnosti, kaj šele realnemu učinku njene namestitve, ki je od vsega začetka zaradi konfiguracije tal vprašljiv. Ograja je mesarski nož, ki si ga je okoli pasu zavezala vlada, se v šerifski poziciji postavila na hrvaško mejo in uprizorila zastraševalni manever, namenjen v prvi vrsti nam, kot svarilo, da smo v nevarnosti, nato beguncem in končno sosednji državi. Vse pod geslom: mi smo schengen.
V imenu česa? V imenu česa je to storila, v imenu česa nas je pahnila nazaj v že skoraj pozabljene čase slaboumnih demonstracij moči, v čase, ki so jim vedno sledili izbruhi hladnih ali vrelih vojn? Verjetno ga ni naivca v državi, pa če se z ubijalsko žico strinja ali ne, ki bi verjel, da je ogrožena nacionalna varnost. Vsi, tudi tisti, ki jo hvalijo, govorijo o njenem simbolnem učinku.
V čigavem imenu, torej? Če žice ni postavila v našem imenu, v čigavem jo je? No, tudi to je povsem jasno: to je naredila v imenu Evropske unije. Te dolžnosti ji nihče ni naložil, naložila si jo je sama, v obsedeni ponižnosti do velikih, predvsem Nemčije. Ne v imenu deklariranih vrednot, zaradi katerih je EU sploh nastala in zaradi katerih smo se ji pridružili tudi mi, ampak v imenu te in takšne EU, kakršna je točno ta trenutek: razpadajoča zaradi temeljnega pomanjkanja skupnih imenovalcev, zaradi razcepljenosti na jug in sever, vzhod in zahod, zaradi ponorelih nacionalnih egoizmov, ksenofobije in večvrednostih kompleksov, skorumpirana EU, ki je ekonomsko na psu, ki izgublja svojo socialno podstat in ki svoje šibke članice brezobzirno žrtvuje, če tako nalaga interes velikih.
To se je zgodilo z grško krizo in to se zdaj dogaja z begunsko. Če bi po nekem drugem zgodovinskem ključu ruski begunci v milijonih bežali na zahod čez Skandinavijo na Dansko in v Nemčijo, bi EU v trenutku, na stroške EU, sprejela operativni načrt; enako, če bi se milijon Afričanov izkrcalo na francoski in britanski obali. Ker se to že desetletje dogaja v domnevno mafijski Italiji, domnevno skorumpirani Grčiji in zdaj na domnevno bojevitem nacionalističnem Balkanu, veliko govorijo, da ne bi nič naredili. Kot da bi se to dogajalo nekim drugim, tretjerazrednim celinam.
Za kakšno ceno? Za kakšno ceno vlada to počne? Za zelo konkretno, nedvomno zelo visoko, ki pa je državna skrivnost. Potem za neizmerljivo ceno zaostrovanja odnosov s Hrvaško, posledično Srbijo itn., saj z žico sprožamo verižno reakcijo proti jugu, ki se po načrtih Nemčije očitno sme ustaviti v Grčiji; človek bi paranoično pomislil, da bo to finale velike Schäublove »končne rešitve« grškega vprašanja. Za tako sporne cilje postavlja bodečo žico vlada, ki je odnose s Hrvaško uničevala od arbitražne sramote naprej, zdaj pa se čez bodečo žico že gledata policiji in pri nas tudi vojska. V tem je usodna odgovornost te vlade, v tem njena pritlikavost, ta napihnjeni, v ničemer utemeljeni občutek, da se lahko petelinijo in rušijo tam, kjer bi morali preudarno, konstruktivno graditi.
Kdo plača? Plačamo seveda mi. Plačamo pir te na videz tako pohlevne, lepodušne vladice, ki z zaskrbljenim obrazkom zanika, da počne, kar počne, in da je to, kar počne, res navadno ravnanje »dunajskih« kočijažev. Tisto, česar si ne Nemčija ne Avstrija zaradi svoje nacistične preteklosti ne moreta privoščiti, namreč bodeče žice, to sta naložili pohlevnemu Slovencu – in ta uboga. Vedno.
Kdo torej pije? Pijeta Nemčija in Avstrija. Ker jima v Bruslju ni uspelo doseči porazdelitve beguncev še drugim državam, sta rešitev problema delegirali še Sloveniji, kot mejni krajini »civiliziranega« sveta, onkraj katerega so le »turki«. Ji celo malo požugali, da se ji lahko zgodi refluks, vrnitev tistih, ki ne bodo dobili azila. In jo takoj, ko je ograja zrasla, že pomirili: ne, pošiljanja nazaj v Slovenijo ne bo. Zaenkrat.
To je šarm preprostih rešitev: imamo problem, naredimo zid, in problema ni več. Natančno tako je nastal kitajski, berlinski ali zid v Gazi. Prvi je postal kulturni spomenik, drugega so podrli in po drobcih prodali za kulturne spominke, tretji pa se viša in širi in postaja največji spomenik človeškega idiotizma. Točno to je problem »lepih« in »praktičnih« rešitev: obupno neinteligentne so, ker svet, ki je krogla, sploščijo nazaj v dvodimenzionalno risbo za telebane.
Je imela slovenska politika kakšno drugo možnost? Seveda jo je imela, vedno, tudi v veliko hujših situacijah so izbire: konsolidiranje in povezovanje domače, balkanske in evropske politike in javnosti okoli humanitarnega vprašanja. Namesto tega je z ustvarjanjem strahu zmanipulirala prebivalstvo. Izbrala je represijo.
