Eksodus se je nadaljeval, ko je bil v najstniških letih, saj v vasi bogu za hrbtom ni bilo prave prihodnost, sam pa se je zagledal v tri leta mlajšo pastirico Sinforoso Colomer, ki ga je privezala za rodno grudo. Leta 1970 sta opazovala, kako iz kraja, ki je imel svojega župana, policista, duhovnika in učitelja ter svojčas dvesto prebivalcev, odhaja še zadnji sosed. Od tedaj živita v izpraznjeni La Estrelli, kakšnih 150 kilometrov od Valencie na španskem vzhodu, popolnoma sama z nekaj domačimi živalmi. Za kratek pogled v njuno 45-letno odmaknjeno življenje je zaslužna ekipa ustvarjalcev spletne strani Jungle in Paris, namenjene odkrivanju drugačnih podob sveta in življenja okoli nas s fotografijami in dokumentarci. Juan ji je tako zaupal, da bi že davno odšel iz razpadajoče vasi, a je žena Sinforosa ni hotela zapustiti tudi zaradi groba hčerke, ki je nesrečno umrla, stara komaj 12 let. Pri 82 oziroma 79 letih se zdaj ostareli par, navajen na težko življenje, iz dneva v dan prebija z nekaj obdelovalne zemlje in ni nikakršna podoba vrednosti klenega vztrajanja na svoji zemlji. Posebej bridek je prizor v dokumentarcu, ko osamljena zakonca v zagrobni tišini sedita pri kosilu. To prekine zgolj Sinforosino ostro pritoževanje, da na solati ni olja, ki pa je od Juana izzvalo le površno smehljanje, kot obrambno reakcijo pred morebitnim prepirom. Dokaz, da velja pravočasno uiti tudi otopelosti in ne le vojnim in podobnim grozotam, ki jih z našim sedanjim odnosom do migrantov vse bolj razumemo kot edino opravičilo za migracije. Selitve so bile najprej priložnost, peza postanejo, ko zavladajo zapečkarji.