Vomitorni vikend paket
Ena od njih je »slovenski pozdrav«. Srečaš popoldne človeka na cesti, ki se ti zdi znan, previdno pozdraviš, on pa plane k tebi s stegnjenimi rokami in sledi »slovenski pozdrav«, ki se glasi takole: »O, živijo Tone, kako si? Greva nekaj spit!« Pozdrav se konča, ko prideš v zgodnjih jutranjih urah domov pod kotom 75 stopinj in rečeš partnerju: »Sorči, ampak srečal sem svojega najboljšega prijatelja Jebelakakomuježeime, sto let je minilo, odkar sva čakala skupaj na vlak v Dobovi! Ogromno sva si morala povedat!«
Naslednja značilnost, ki verjetno ni samo slovenska, je »vomitorni vikend paket« (vomit lat. – bruhati). Ta večinoma pripada dijakom, študentom in mlajšim zaposlenim (in brezposelnim, da jih ne bi diskriminirala še jaz, čeprav imajo za tak vikend slabše možnosti). Skratka ljudem brez otrok. Začne se v petek zvečer s stavkom »Mater se ga bomo!« in se konča s stavkom »Mater smo se ga!«. Vmes pa se ne spomnijo ničesar. Navadno so brez raznih kosov oblačil, ko se vrnejo domov, ali pa imajo na sebi tuje, popolnoma neznane. Možno je, da so tudi porisani po obrazu, ostriženi na balin ali tetovirani, zna biti, da so pridelali kako spolno bolezen, pa ne vedo, s kom, ko jih na infekcijski kliniki sprašujejo o tem zaradi nadzora javnega zdravja.
Prav tako nimajo pojma, kje so pustili svoje prevozno sredstvo, ni važno, ali je avto ali kolo, in kako so prišli domov. Obvezno pa imajo pobruhane čevlje, če jih še imajo, zapusti jih dekle ali fant in večina prijateljev pogleda stran, ko jih srečajo. Toda počutijo se kot popolni zmagovalci in natančno zaslišujejo očividce, tiste, ki se še pogovarjajo z njimi, kako je bilo. Pogosto so vključene tudi strokovne službe, policija, urgentna zdravniška služba, varnostniki. Na to so še posebej ponosni. Te svoje dogodivščine pripovedujejo nato vse do smrti, z leti se jim prilepijo še zgodbe drugih, ki jih posvojijo za svoje, medtem ko njihova žena ali mož ob teh pripovedih izčrpana kinkata.
Toda taki divjaki so bolj redki. Večina bruhalnikov prav tako začne svoj vikend z besedami »Mater se ga bomo!« in konča z »Mater smo se ga!«, vmes pa tema. Kljub temu jih navdaja občutek, da so počeli nekaj nezaslišanega. Nekatere to polni z radostnim vznemirjenjem, druge pa z neznosnim občutkom krivde, čeprav jim očividci zagotavljajo, da niso počeli drugega kot ždeli v kakem kotu in se zmedeno izpovedovali. Najbolj drzni so morda zajokali ali naglas zapeli na ulici. Tik preden so pobruhali čevlje. Tudi oni ne vedo, kako so prišli domov, vendar jim to povejo starši ali partner. Ti so jih ponavadi prišli iskat.
Seveda vsi vemo, da bruhalniki popivajo med vikendom zato, ker imajo med tednom šolo ali službo in si ne morejo privoščiti mačka. Za tiste, ki ga pijejo tudi med tednom, pa težko rečemo, da imajo samo »pivske navade«. Če se jim to dokaj redno dogaja, potem so pač kroniki, in v to kolumno, kjer se lotevamo priložnostnih pivcev, ne sodijo. Oni tudi dokaj vešče opravijo z mačkom, čim se prebudijo. Hitro ruknejo nekaj alkohola in so spet vsaj približno funkcionalni.
Priložnostni pivci pa si na jutro hudega mačka želimo biti mrtvi. Ko sem bila še mlada in brez otrok, se mi je tu pa tam pripetilo, da sem prišla v službo zmačkana ali pa kar direktno z žura, kar je pomenilo, da sem bila kako uro ali dve nenavadno lucidna in sem zabavala sodelavke, potem pa sem se čisto pogreznila vase. Neobičajno pogosto sem hodila na stranišče in se tam zadrževala, kolikor je še bilo dostojno. Navadila sem se, da sem lahko odspala minuto, dve in šla delat naprej. Nihče pa ni skrival, kako vplivajo nanj vonjave, ki so lebdele v zraku okrog mene. Saj veste, strup hoče iz telesa in pri tem ne izbira sredstev.
Saj sem hodila z njim!
Ker sem ženska, so me druge ženske večinoma gledale s prezirom in nestrpnostjo in mi nalagale še težja dela. Moškim pa so nosile kavo, aspirin in limonado ter jim govorile, naj se vendar ne naprezajo in grejo raje počivat v skladišče, ali pa naj grejo raje kar domov in ga bojo krile pred šefom. Moški so ga gledali z občudovanjem, mu pomagali, v najslabšem primeru so ga pa vsi pustili pri miru. Mogoče je zato med Slovenci tudi več alkoholikov kot alkoholičark.
Verjetno pa tudi zato, ker ga mnogo slabše nesemo (čeprav najbrž ne gre za nacionalno posebnost). Medtem ko ga frajer počasi cuka za šankom in klepeta s prijatelji (temu sama rečem »reševanje sveta in naroda«), ga njegova ženska, ki se trudi držati čeljust v stanju pozornosti in oči odprte, skuša v pitju posnemati. Toda glej ga, zlodja, medtem ko njemu niti slučajno, tudi po desetih ali več urah, ni popustila koncentracija, ona že po eni uri smrči pod šankom ali pa se po njem opoteka in se hoče sleči, da bodo vsi njegovi prijatelji videli, kaj zanemarja, medtem ko popiva z njimi, morda pa se zalizuje z natakarjem v stranišču. In potem naslednji dan posluša, da je bila pijana kot krava, da ga je osramotila pred prijatelji, ipd. Morda jo celo da na čevelj. Pri tem očitno ni pomembno, da žensko telo prenese le tretjino količine alkohola v primerjavi z moškim. Zato ženske večinoma pijejo skrivaj ali s prijateljicami pri kateri od njih doma.
Še ena pivska navada pa je značilna za oba spola, in sicer za samske. Reče se ji »Gremo lovit!«. V načrtu je sprva lov na primernega partnerja, morda kar za stalno. Da se sprostimo v komunikaciji, seveda kakega ruknemo. Včasih že doma. Po nekaj kozarcih se že počutimo privlačne, po še več pa neubranljive in najlepše na svetu. Gorje tistemu, ki nam tega ne verjame! Težimo mu do bridkega bruhanja po njegovih oblačilih ali smrčanja na rami.
Včasih pa se vse skupaj konča s tako imenovanim »one night standom«, na katerega mladina danes gleda zelo naklonjeno, nekateri s ponosom, ja, celo dekleta. V mojih časih smo temu rekli »seks za eno noč«. Fantje so bili tudi takrat ponosni nanj, ženske pa smo se ga sramovale, ga skušale prikriti, se mučile z občutki krivde in ponižanja ter se trudile, da bi iz tega iztržile razmerje, magari čisto kratko, tri dni vsaj, da smo potem lahko rekle: »Saj sem hodila z njim!«
Med ostale pivske navade pa sodijo seveda in predvsem vse tiste, ki pritičejo običajem. Poroke in pogrebi. Tam se precej pije, le da se na sedminah, ko pride olajšanje po zadnjih dneh trpljenja, stresa in drugih zoprnij, radi smejemo, na porokah pa radi jokamo. Potem so tu obletnice česarkoli, pa proslavljanje raznih zaključkov, kot so zadnja leta tudi valete, ko petnajstletnikov cele noči ni domov, medtem ko starši z avtomobili počasi krožijo kot morski psi in jih iščejo. Po maturantskem in diplomi pa smo lahko srečni, če otroci pridejo domov še isti mesec. Zapijamo se po končanih razmerjih, odhodih v penzijo, rojstnih dnevih, zalivamo betonske plate, pa novo streho, pa trgatev, postavitev kozolca ali nove ograje, popravilo kavnega mlinčka, zamenjavo tesnila, in pri nas doma smo nekoč organizirali »žur skretne dile«, ki sem jo kot sveže samska prvič sama montirala.
Če torej dobro pogledaš, imamo Slovenci vsak dan kak razlog, da razvijemo novo pivsko navado. Le odločiti se moramo za to.
