Nina Bunjevac: Moj oče Peter Bunjevac je bil terorist

Moj oče Peter Bunjevac je bil terorist, ki je poskušal iz Kanade z bombami uničiti oblast komunistov v Titovi Jugoslaviji. Umrl je leta 1977 v Torontu v eksploziji bombe, s katero je načrtoval napad na jugoslovanski konzulat. To sem hotela razumeti. Kot njegovi hčerki mi je bilo nemogoče ločiti družinsko zgodbo od okolja, v katerem sem odraščala. Med odraščanjem je bilo vse zavito v meglo. Počasi sem odkrivala, kaj je bil moj svet. Končna podoba je prišla kot presenečenje. Oče je bil v diaspori v Kanadi član tajne srbske teroristične organizacije. Imenovala se je Srbsko osvobodilno gibanje domovine. Očetnjava je hkrati domovina, o kateri so sanjali, in organizacija. Zelo malo se je o tem vedelo. Jaz sem medtem odraščala v Jugoslaviji, z enim ušesom poslušala zgodbe, ki niso bile namenjene meni, vendar je bila očetova zgodba skrivnost tudi zame. Zato sem pripoved začela kot pripoved o svojem otroštvu.

V naši hiši, da. Oče je imel sestanke s svojimi somišljeniki v naši dnevni sobi. Dokler se ni mama odselila, smo živeli v središču načrtovanja bombnih napadov. Gibanje so ustanovili leta 1965 v Parizu, člane pa so novačili v Združenih državah in Kanadi. Njihov cilj je bil zrušenje Titove komunistične vlade v Jugoslaviji. Širili so propagandni material med izseljenci, infiltrirali so se v vojaške kroge v Jugoslaviji in izvajali bombne napade na jugoslovanske konzulate ter na družinske hiše Jugoslovanov v Kanadi in Združenih državah. Imeli so diverzantske enote, ki so jim rekli črne trojke. Moj oče je bil član črne trojke v Torontu. Morala sem se spustiti v študij zgodovine, drugače moja osebna zgodba ne bi bila razumljiva. Sestavila sem jo iz mnogih slik, pričevanj, pripovedi, časopisnih poročil in lastnih čustev.

Res se je to zgodilo, ne? Na začetku res ni bilo tako. Kot otrok sem živela v stripih. To so bile zgodbe mojega fantazijskega življenja. Vse, kar sem hotela biti, sem bila v stripu.

Brala sem vse, kar je izhajalo v Jugoslaviji, ki je tudi sama imela bogato stripovsko tradicijo. Jovan Jovanović Zmaj je v svoji otroški reviji Neven že leta 1880 objavljal »silent comics«, slike brez besedila v nemški tradiciji. V dvajsetem stoletju je imel jugoslovanski strip dve zlati dobi. Prva je bila v tridesetih letih, druga v sedemdesetih. Ampak stripi so bili nekaj za mlade ljudi. Tudi sam sem jih brala kot eno od oblik mladinske literature. Potem sem dobila v roke Spieglemanov Maus. To je bilo razodetje. Šele takrat sem dojela, kako resen in močan medij je strip. Lasje so mi šli pokonci. Art Spiegelman je narisal in napisal vzporedno zgodbo svojega očeta in holokavsta. Zgodbo svojega očeta v holokavstu. Popolnoma nepredvidljivo, skrajno prepričljivo, z iskrenostjo te preseka kot sablja.

Zaradi iskrenosti v neobičajnem mediju. Holokavst v stripu? Ljudje so dvigovali obrvi. Gre še dlje od tega. Očeta opisuje kot rasista, ki ne pobere štoparja, ker je črnec. Njegovo ravnanje v taborišču je dvoumno. Oče je čuden, ker se izogiba težkemu bremenu. Spiegelman nikogar ne idealizira, s popolnoma nevtralnim glasom pripoveduje najstrašnejšo zgodbo našega časa. In pove jo kot svojo zgodbo našega časa.

Maus je prelomnica v zgodovini stripa. Spieglemanova izvirnost je ustvarila nov žanr. Strip kot zgodovinska študija. Joe Sacco je pobral idejo in strip uvrstil med sodobne novinarske žanre. Njegove kronike vojne v Bosni in okupacije Palestine so zgledne novinarske reportaže. Hkrati so samostojni stripi, ki jih lahko berete kot vsak drug strip. Marjane Satrapi je s Perzepolisom vpeljala osebno zgodbo žensk v Iranu skozi perspektivo svoje družine. Ko sem prvič v roke vzela Perzepolis, se mi je zazdelo, da je tudi meni mesto v tem svetu. Strah je odveč.

Pri pripovedovanju zgodb ne gre drugače. Intima je izhodišče. Moja prva zbirka se je imenovala Hladna kot led. Eksperimentirala sem s kratko formo in iskala stil, v katerem bi lahko povedal zgodbo o svojem očetu. Nisem hitela. Vsaka zgodbica je sicer temeljila na filmu ali literarnem delu, vendar je imela močne elemente osebne zgodbe. Prva zgodbica je temeljila na Kafkovem romanu Amerika, drugo sem narisala po zgledu brazilskih erotičnih stripov, ki jim v Ameriki rečejo »tijuana bibles«. To se mi je zdelo dobro izhodišče za pripoved o migrantih v Severni Ameriki. Tretja se je naslonila na Fassbinderjev film Grenke solze Petre von Kant. Nisem bila zadovoljna. Hotelo je biti pomenljivo, pa v resnici ni bilo nič posebnega. Po dolgem iskanju sem se lotila svoje zgodbe.

Da. Pogledala sem okoli sebe in videla, da se vse okrog mene pletejo zgodbe. Vsak človek je vesolje zase, vendar se zgodbe prepletajo. Včasih se mi zdi, da sploh ni potrebe po izmišljanju novih zgodb. Na Balkanu smo si vedno pripovedovali zgodbe o resničnih ljudeh. To se je zgodilo temu, to se je zgodilo nekomu drugemu in potem sta se srečala in zgodilo se je tako, kot se je moralo zgoditi. Po dveh pripovedovanjih iz zgodb nastanejo vedno bolj prepričljivi miti, povedani v slikovitem jeziku. Biografska in avtobiografska metoda imata neverjetno moč. Preproščina iskrenega pripovedovanja da zgodbam silovit ritem neizogibnosti. Poglejte Sacca ali Spiegelmana. Oba z velikimi očmi spremljata svojo pripoved kot svojo intimno zgodbo in se ji skoraj naivno čudita. Tako sem jaz pogledala nase.

Veste, zgodba je bolj zapletena. Pripoved o moji družini in mojem očetu teče vzporedno s pripovedjo o Jugoslaviji. Skozi svojo družino sem pogledala na zgodovino Jugoslavije, na zgodovino etničnih spopadov med Srbi in Hrvati, na razpad te države in brezpotja, ki so mu sledila.

Bilo bi nespametno reči, da ni tako. Družina mojega očeta so Srbi iz Hrvaške, družina moje mame so Srbi iz Srbije. Že tukaj so resne razlike. Moja zgodba se je dogajala v teh dveh republikah. Nisem pisala o drugih, ker so bile daleč od mene. Ampak to sta bili republiki federativne države, ki je razpadla. Tako kot je razpadla Jugoslavija, je razpadla tudi moja družina. Ta del zgodbe bo opisan v drugem delu, ki ga pišem sedaj. Moja družina je bila popolnoma prepletena z zgodovino Balkana in Jugoslavije, z nasprotujočimi ideologijami, nacionalizmom in komunizmom, s partizani in četniki, z ljubeznijo in sovraštvom, da tega preprosto nisem znala niti hotela ločiti. Pa tudi mogoče najbrž ni.

Ha. To je na Balkanu ključno vprašanje. Kdaj se je začelo? Kdo je začel? Oče je bil rojen pred drugo svetovno vojno v Bogićevcih na Hrvaškem. Njegovega očeta so ustaši odpeljali v taborišče Jasenovac, sam pa je preživel nasilno otroštvo v vojni, kjer je zelo zgodaj spoznal, kaj je groza. Vse življenje je bil potem potrt, jezen, zaprt sam vase in predan alkoholu. V Kanadi je delal v rudniku in pol dneva živel pod zemljo. Njegovo sliko sem sestavila iz pripovedovanja žensk, s katerimi sem preživela otroštvo. Po vojni je zabredel v težave, ker se je v vojaški šoli med Đilasovo afero uprl avtoriteti. Zaprli so ga, zasovražil je novi sistem in postal zagrizen antikomunist.

Odselil se je v Kanado, kjer je srečal ljudi, ki so čutili podobno kot on. Skupaj so pili, sanjali o vojski, ki bo osvobodila njihovo namišljeno domovino, in v kleteh sestavljali bombe. Moja mama Sally je bila z njim nesrečna, ker je bil težek človek in je domov vozil čudne tipe. Mama ni hotela videti, kaj pravzaprav dela, in je pogled obračala stran. Ohromljena je bila od strahu, da se bo družini zgodilo nekaj groznega. Potem je prišla na obisk babica partizanka, ki ji je bil en sam pogled dovolj.

»Pa kaj res ne vidiš, kaj se dogaja?« ji je rekla. »Poberi otroke in zbeži v Jugoslavijo.«

Mama je rekla očetu, da gre z otroki na obisk v Beograd, da vidi, kako je tam. Oče ni bil neumen in je rekel, da lahko vzame hčerke, sina Peteya pa naj pusti pri njem. Tako je brat ostal pri očetu, oče pa ga je vzgojil v nacionalistično bombo. Takrat sem imela leto in pol. Zame se je takrat začelo. Ali pa se je morda začelo leta 1977, ko sta v Beogradu k nam domov prišla policija in Interpol in so mamo prepričevali, naj gre na očetov pogreb v Toronto in napiše, kdo bo prišel. V Toronto sem se vrnila šele leta 1990.

Seveda sem razmišljala, kako je do tega prišlo. Kje se je zgodba začela zame? Kakšno zvezo ima z drugimi zgodbami? Nekaj časa je bilo na zahodu popularno vprašanje, kdaj se je začel razpad Jugoslavije. Znancem v Kanadi sem morala pojasnjevati, da se ni začelo z vojno. Pred vojno se je zgodilo marsikaj. Živela sem v Kanadi in tudi meni veliko stvari ni bilo jasnih. Ob prebiranju knjig Dubravke Ugrešić in Jasmine Tešanović so mi pred oči prihajali prizori iz mojega otroštva in odraščanja. In začela sem razumeti tudi svet svoje odraslosti. Počasi sem razumela, kaj je moja zgodba. In morala sem jo povedati na način, ki mi je najbolj blizu. Napisala sem zgodbo o migrantih in terorizmu.

To je res zanimivo. Vsi ves čas živimo v modernem svetu, vendar velike dogodke razumemo kot nekaj, kar se dogaja drugim.

Da, in brez obraza je težko karkoli razumeti. Zdijo se nam vsi enaki, pa niso. Jaz sem bila trikrat migrantka. Rodila sem se v Kanadi, ko sem imela leto in pol, me je mama odpeljala nazaj v Jugoslavijo. V Kanado sem se vrnila leta 1990, ko sem imela 16 let. Mama me je poslala obiskat brata. Tam naj bi ostala tri mesece. Po dveh mesecih me je poklicala.

»Ne vračaj se,« je rekla s popolnoma mirnim glasom. »Tukaj bo vojna.«

Bila sem kanadska državljanka in hkrati Jugoslovanka. Angleško sem zelo slabo znala. Štirinajst let in pol sem živela v Jugoslaviji. Znala sem si naročiti kosilo in vprašati za smer. Bila sem Kanadčanka, ki ne govori niti angleško niti francosko. Kljub kanadskemu rojstnemu listu sem bila migrantka. Ko mi je postalo jasno, da se ne morem vrniti domov, sem padla v kulturni šok. Nisem bila migrantka, ampak azilantka. Vrnitve ni bilo. Bila sem tujka, ki je našla zatočišče v državi, v kateri sem se rodila. Moja domovina je medtem nehala obstajati. Da, lahko rečete, da je to moderno izkustvo.

Tudi ko sem se vrnila, sem se vrnila v neko popolnoma drugo okolje. Seveda so zgradbe še vedno iste in v njih isti ljudje. Toda Beograd je zame popolnoma drugo mesto. Ulice so dobile imena po ljudeh, ki mi niso nikoli nič pomenili.

Da. Morala sem se ponovno naučiti pisati poezijo in eseje v tujem jeziku. Bilo je težko. Šele mnogo kasneje sem dojela, kako zelo me je obogatila ta izkušnja. Pri šestnajstih sem bila nepismena. Preteklo je veliko časa, preden sem lahko mirnega srca pisala v angleščini. Izgubljena sem bila v tuji kulturi in deželi nepoznanih političnih strank. Prišlo je veliko drugih migrantov z Balkana, kar je imelo zanimivo posledico. Niso mi več rekli, da sem iz Jugoslavije, ampak iz Srbije. Grdo so me gledali, če sem začela pojasnjevati kaj drugega.

»Oprostite, veste, ampak jaz sem v resnici iz...«

Od kod sem bila? Tega, od koder sem prišla, očitno ni bilo več. Moje socialistično prepričanje ni imelo več domovine. Govorica je postala zelo preprosta. Šlo je za vojno med narodi, eni so dobri, eni so slabi. Odvisno, komu si pripadal. V emigraciji se stvari zelo poenostavijo. Stvari sem si morala sama razložiti, da so ti abstraktni koncepti dobili nekoliko bolj prepričljivo vsebino.

Da ne gre za spopade med narodi, ampak za vrnitev šovinističnih političnih ideologij. Moja partizanska babica je imela prav. Uniforme in zastave so bile morda nekoliko drugačne, ampak vrnil se je šovinizem, ki je enkrat že povzročil gorje. Srbi so se začeli ozirati v srednji vek, da bi tam spremenili nekaj, kar naj bi jim bili naredili Turki. Verjeli so, da lahko etnično počistijo vse okoli sebe in potem bo tako, kot da Turkov nikoli ni bilo. Hrvati so odkrili Pavelićevo NDH in obnovili njeno ikonografijo. Nisem se mogla pretvarjati, da s tem nimam nič. Moj oče je o tem sanjal petnajst let pred drugimi in hotel zgodovino izbrisati z dinamitom. Zaradi tega sem začela pisati Očetnjavo.

Njena usoda pa je bila zares presenetljiva. Moja knjiga se je v ameriških univerzitetnih knjižnicah znašla med učbeniki in zgodovinskimi študijami. Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi se lahko kaj takega zgodilo. Ampak v Severni Ameriki je sedaj strip učno čtivo. Tako da se je moja knjiga na Stanfordu znašla kot čtivo na predavanjih o zgodovini jugovzhodne Evrope. Meni je to popolnoma nerazumljivo, čeprav se ob tem zelo dobro počutim. Kdo se ne bi.

Ne. Očetnjava je zbirka anekdot, ki so do mene prišle od moje mame, stare mame in očetove tete Mare. Stara mama je bila partizanka in komunistka, teta Mara nacionalistka. Vse so mi govorile o očetu, ki ga sama nisem poznala, ker sva se ločila, ko sem bila še majhna. Skozi knjigo sem ga hotela razumeti. Bilo je veliko sivih lis, ki sem jih zapolnila z zgodovino. Druga svetovna vojna, Jasenovac, povojna leta. To sem močno poenostavila. Očeta pa sem hotela razumeti. V mislih sem imela otroke. Danes niti v Zagrebu niti v Beogradu ne vedo, kdo so bili partizani, kaj so bili četniki in kaj ustaši. Od kod so prišle grozote devetdesetih let.

Ko je izšla, so se mi javili člani ameriške organizacije Ravna gora, ki ji je pripadal tudi moj oče. Pisali so javno mojemu založniku, da so zelo ponosni, ker je Srbkinja doživela uspeh v ameriških akademskih krogih, da pa jih moti, ker sem napisala, da je Draža Mihajlović sodeloval z okupatorjem, in nadaljevali z običajnimi revanšističnimi interpretacijami zgodovine. Odgovorila sem jim z anekdoto Vuka Karadžića, ki si je zdravil nogo v Zagrebu. V Srbijo se je vrnil poln hvaležnosti do zagrebških zdravnikov, ki so bili tako ljubeči in gostoljubni do njega. Napisal jim je zahvalno pismo v latinici s hrvaškim jekavskim naglasom. Oni so njemu v cirilici poslali zahvalno pismo za njegovo pismo.

»Jaz sem v zgodovini odnosov med Srbi in Hrvati še vedno v tem trenutku,« sem jim odgovorila. »Vi pa kar ostanite v drugi svetovni vojni.«

Jaz v to prinašam osebno zgodbo o moji družini. Ponujam jo kot dokaz. Poglejte, to se je res zgodilo. Zgodilo se je meni. Ampak do zgodbe se ni bilo lahko dokopati. Mama me je vedno zavrnila, ko sem prišla z vprašanji. »Dovolj je teh zgodb o vojni.« Stara mama ravno tako. »Pusti to, to so stare zgodbe.«

Ampak te stare zgodbe so prišle za nami. Jaz pa mislim, da si moramo te zgodbe deliti.

Zato, ker sem hotela politično in čustveno popolnoma nevtralno naracijo. Zgodba je težka. Če bi opletala s čustvi, bi bilo preveč. Opisujem ideologije v konfliktu in destruktivno politiko. Če bi v to vnesla čustva, bi preveč napelo zgodbo. Bralcu pustim dovolj prostora, da v zgodbo vnese svoja čustva. Jaz svoja čustva vnesem s sliko moje sestre, ki jo mama striže, medtem ko stara mama pripoveduje o mojem očetu. Atmosfera je na trenutke težka kot svinec. Recimo takrat, ko iz Kanade pride vest, da je oče umrl v eksploziji. Solze bi bile tukaj odveč. Treba je razumeti.