Številke brez obrazov
Te so v mnogočem primeren opis položaja vsakega delavca, ki so mu v Sloveniji kršene delavske pravice. EU naj bi vsem državljanom članic omogočila mobilnost, prost dostop do trga dela in enakopravnost. Delavci iz drugih držav EU naj bi bili tako v »najboljšem« položaju med tujimi delavci v Sloveniji. Ni jim treba pridobiti dovoljenja za delo, po treh mesecih morajo le prijaviti začasno bivališče na upravni enoti ter dokazati, da imajo zadostna sredstva za preživljanje in zdravstveno zavarovanje oziroma da so zaposleni. A v resničnem življenju se stvari zapletejo. Diskriminacija in izkoriščanje sta še vedno najgloblje zakoreninjena v družbeni izključenosti in ekonomski neenakosti.
Leta 2014 so bile odpravljene omejitve za delavce iz Bolgarije in Romunije in veljajo le še za delavce iz Hrvaške, ki morajo tako kot delavci iz vseh ostalih, tretjih držav pridobiti dovoljenje za delo, če želijo delati v EU. V Sloveniji je največ delavcev iz vzhodnega dela EU prav iz Bolgarije: do septembra letos jih je bilo zaposlenih 2593. Sledili so delavci iz Romunije, teh je bilo 1071, 833 pa je bilo v tem obdobju v Sloveniji zaposlenih madžarskih delavcev. Najmanj delavcev iz vzhodnega dela EU je prišlo iz Latvije in Estonije, po pet. Osem jih je bilo iz Litve, 54 iz Češke, 155 iz Poljske in 317 iz Slovaške. Največ, 2240, jih dela v sektorju gradbeništva, 1008 pa v predelovalni industriji. Te podatke so nam posredovali z Zavoda RS za zaposlovanje, a tudi oni jih pridobijo iz evidenc Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, razloži Mateja Grajzar. Dela v ljubljanski pisarni EURES, ki je namenjena delavcem iz EU v Sloveniji ter delavcem iz Slovenije, ki želijo najti delo v EU. »Delavci iz vzhodnih držav EU, ki iščejo delo v Sloveniji, do mene ne pridejo. Nasploh je tujih delavcev, ki iščejo delo v Sloveniji, zelo malo,« opiše vztrajajoči vpliv gospodarske krize. »Morate vedeti, da velika večina delavcev v gradbeništvu po vsej verjetnosti sodi med napotene delavce,« opozori višja strokovna delavka. »Tudi če ti delavci prekinejo z delom in se prijavijo pri nas kot upravičenci do nadomestila za brezposelne in iščejo delo v Sloveniji, se jih obravnava skupaj z drugimi delavci iz Slovenije.« Sistematičnega stika s temi delavci tako nima nobena uradna institucija. Njihov vstop v tuje okolje, katerega jezika pogosto ne govorijo tekoče, pa mnoge postavi v mnogo bolj ranljiv in pogojen položaj.
Na bolgarskem veleposlaništvu so o težavah, s katerimi se soočajo njihovi državljani v Sloveniji, obvestili bolgarsko ministrstvo za zunanje zadeve in inšpektorat za delo, ki je nato prijavo oddal pri slovenskem inšpektoratu za delo. Nato so za primeri izgubili vsako sled. Vedo le, da se razmere za delavce niso izboljšale.
Na inšpektoratu za delo so na naše vprašanje, koliko prijav tujih inšpekcijskih organov glede kršitev delavskih pravic v Sloveniji so dobili v lanskem in letošnjem letu, odgovorili, da ne vodijo podatkov po prijaviteljih in zato ne morejo odgovoriti. A so v večini primerov, ko so se nanje obrnili s prijavo tuji organi, delodajalce že obravnavali. To zveni kot slaba tolažba. Bojidara Sartchadjieva pravi, da delavci, ki večinoma opravljajo slabo plačana dela, vedo, da morajo podpisati pogodbo o zaposlitvi, in v devetdesetih odstotkih jo imajo. »A jim to ne pomaga. Včasih se celo zdi, da ima v Sloveniji delavec, ki dela na črno, več možnosti, da se njegov položaj uredi in krivice popravijo, kot če ima podpisano pogodbo, ki se je ne spoštuje. Sankcije v primeru ugotovljenega dela na črno so višje in strožje,« opiše strukturne nelogičnosti inšpekcijske ureditve.
Vzporedna svetova ukrepov
Nadzor nad trgom dela se je na področju dela na črno in nadzora avtoprevoznikov lani prenesel na finančno upravo (FURS). Ta je začela pri obračunu dohodnine ugotavljati tudi prikrita delovna razmerja ter prikrito izplačevanje polnega zneska plač – opozarjajo, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčitev in zato obračunajo dohodnino in prispevke za pokojninsko in ostale blagajne na podlagi razmerja, za katerega sami ugotovijo, da obstaja, četudi prikrit z navideznim pravnim poslom. V teh primerih se delavcem upošteva zavarovana pokojninska doba na podlagi pravnomočne odločbe FURS. A vprašanja iz delovnega prava prepustijo Inšpektoratu za delo, ki lahko prepove nadaljnje sodelovanje med delodajalcem in delavcem, ter da delodajalcu možnost, da bodisi prekine protizakonito sodelovanje ali ga uredi skladno z zakonom. Tako lahko pride do situacije, ko se delodajalec odloči prekiniti sodelovanje z delavcem, ki ne gre iskat pravice na sodišče, in tako njegovo delovno razmerje, kot ga je obdavčil FURS, ni nikoli uradno ugotovljeno, četudi ima na podlagi odločbe FURS vplačano zavarovalno premijo. Razlike med pooblastili Inšpektorata za delo in FURS so še očitnejše v primeru preprečevanja zaposlovanja in dela na črno, ki je zakonsko določena pristojnost FURS. V primerih, ko FURS ugotovi, da je delavec zaposlen na črno, po zakonu naloži delodajalcu, da z delavcem v roku treh dni sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšnega pooblastila Inšpektorat za delo nima v nobenem primeru.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so pojasnili, da za zakon o inšpekciji dela pripravljajo predloge novih ukrepov, ki pa še niso dokončani. Opozorila, da ni enako učinkovite zaščite na črno zaposlenih delavcev in tistih, ki se jim kršijo zakonske pravice, pa komentirajo, da sta obema kategorijama delavcev zagotovljena pravno varstvo in inšpekcijski nadzor pristojnega organa.
Prepuščeni ekranu in sebi
Podobne težave kot na bolgarskem zaznavajo tudi na madžarskem veleposlaništvu. Konzul Gergely Schuchtár pravi, da primerov ni zelo veliko, a zgodbe so enake: neizplačane plače, nespoštovanje prostih dni in odmorov, neplačane nadure. »Pogostokrat delavci ne razumejo pogodbe, ki je napisana v slovenskem jeziku. Z delodajalci se ustno dogovorijo, a to se ne spoštuje. Poskušamo nagovoriti delodajalca in včasih je bil naš klic dovolj, včasih pa so delavci ostali opeharjeni. Dali smo jim kontakt odvetnika, ki govori madžarsko, a redki se odločijo za sodno pot,« razloži konzul, kako si večina delavcev, ki so jim kršene pravice, ne želi dodatnih zapletov in se le vrnejo domov. »Zagotovo bi bila služba, ki bi skrbela za informiranje tujih delavcev v Sloveniji, koristna,« prikima.
Tak urad, križišče informacij za tujce, je bila Info točka za tujce blizu ljubljanske železniške postaje. V zadnjih letih so redno hodili po Sloveniji in delali po uradih za delo. A s koncem septembra so bili prisiljeni zapreti vrata. Zadnji dan, ko so se v pisarnah zbrali vsi njihovi sodelavci zadnjih petih let, je bila situacija absurdna. Sodelavka, ki je z naslednjim dnem izgubila zaposlitev, je, medtem ko so na sosednji mizi odklapljali računalnik, še vseeno dvigovala telefon, ki je zvonil, in razlagala, kam iti in kako rešiti zagate ter dobiti potrebna potrdila. Projektno evropsko financiranje prek ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti za aktivnosti zavoda za zaposlovanje se je izteklo. Kljub obljubam o možnostih podaljšanja ali v kratkem nadaljevanja dela Info točke za tujce odgovorni teh obljub še niso materializirali. Maida Džinić Poljak, ki je tam delala do zadnjega dne, razloži, da so državljani iz vzhodnega dela EU tudi do njih prišli le redko. Vsaj če jih postavi ob bok številu ljudi, ki so jih poiskali iz nekdanjih držav Jugoslavije, pa v zadnjih letih tudi iz Ukrajine, Rusije... »Postopki ureditve bivanja in dela so bili za državljane EU drugačni, a ko pride do izkoriščanja, ni razlik. Velikokrat so jim posredniki vzeli denar za dovoljenja ali druge storitve, ki so strošek delodajalca ali jih sploh ni. Prijavljali so jih na svojem naslovu, izkazalo pa se je, da so delavci spali v kabini kamiona. Pa mobing, izsiljevanja, grožnje,« našteva situacije, ko so delavcem pomagali z nasvetom ali jih usmerili na migrantsko svetovalnico pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), ki je bila do junija njihov partner v projektu. Zdaj deluje na upravni enoti, kjer še vedno svetuje delodajalcem, pa računovodskim servisom in odvetniškim pisarnam, ki kličejo z vprašanji glede ureditve položaja tujih delavcev v Sloveniji. Ne pokličejo pa običajni ljudje, glavni uporabniki storitev, ki so obstajale v okviru Info točke. »Ko smo se pogovarjali, kako naprej, je bilo polno idej, kako bi lahko nadaljevali in razširili naše delo. Spisali smo projekte in predloge, saj so potrebe ogromne,« opisuje stanje, ki so ga bili prisiljeni izpustiti iz rok. Ostal je le nezgovoren internetni portal.
Tudi dr. Kristina Toplak, vodja projekta »Napotitev delavcev: izmenjava izkušenj, promocija dobrih praks in izboljšanje dostopa do informacij« pri ZRC SAZU, in raziskovalka dr. Nataša Rogelja opozorita na pomen informiranosti. Belgijski inšpektorji za delo so na srečanjih, ki so jih organizirali, poudarili bilateralne sporazume o izmenjavi informacij, zaposlovanje inšpektorjev, ki znajo govoriti jezike tujih, napotenih delavcev, prevode vprašalnikov, ki jih lahko delavci na deloviščih izpolnijo, in portal Limosa, kjer se morajo prijaviti vsi tuji delodajalci v Belgiji. Tudi Mednarodna organizacija dela v poročilu »Labour inspection and employment relationship« ugotavlja, da imajo delovni inšpektorati v dobi popolne pretočnosti kapitala in ljudi, ko so ti uporabna delovna sila, spet vse pomembnejšo vlogo pri zagotavljanju dostojnega dela skozi razširjeno zaščito delavcev.
Na slovenskem inšpektoratu pojasnjujejo, da ne ločujejo med kršitvami delavskih pravic slovenskih ali delavcev iz drugih držav in da podpirajo storitve, ki jih je ponujala Info točka za tujce in jih zagotavlja migrantska svetovalnica pri ZSSS, ter upajo, »da lahko tudi v prihodnje pričakujemo tovrstno podporo delavcem«. Sami so pri aktualnih primerih zadnjega obdobja pri delodajalcih, ki zaposlujejo tudi delavce iz drugih držav EU, naleteli na enake kršitve, kot so tudi sicer najpogostejše na slovenskem trgu dela: kršitve glede delovnega časa, nezagotavljanja odmorov ter počitka, neizplačila regresa, nepravilnosti pri višini plačila za delo...
Sodobno polje delavskega boja
V pisarni migrantske svetovalnice pri ZSSS Boris Perš našteva bolgarske in madžarske avtoprevoznike, s katerimi se srečuje. Pa estonske, latvijske in litovske. A ti so redki. Opozarja, da je nadzora premalo, predvsem pa je prepovršen, in tudi kazni so v primerih zlorab preblage. Opisuje primer litovskega avtoprevoznika s podjetji v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Litvi, na Češkem... »Kako si ta podjetja izmenjujejo voznike, kje so zaposleni in kje registrirani kamioni, s tem se nihče ne ukvarja. Mi pa rešujemo probleme voznikov, ki jim ne plačajo bolnišk in plač.« Ker je največ delavcev, s katerimi se srečuje, iz balkanskih držav, bodo v Zagrebu skupaj z bolgarskimi sindikalnimi kolegi in drugimi iz regije poskušali vzpostaviti sodelovanje pri izmenjavi podatkov ob sodelovanju z nacionalnimi organi. »Vzpostaviti želimo sistem, da bi se napotene delavce najprej usmerilo do sindikatov v domači državi, ki bi jim dali naše kontakte, tako da bi vedeli, kam se lahko obrnejo po nasvet,« opisuje možnost enostavnega in učinkovitega sistema.
Raziskovalka dr. Barbara Samaluk, ki je v Angliji raziskovala položaj delavcev držav članic, ki so iskali delo v EU, opisuje, kako zaradi vse večje prekarnosti na trgu dela ljudje vse pogosteje odhajajo v tujino, da bi izboljšali svoje možnosti in ekonomski položaj. »Pri tem so pripravljeni tvegati tako rekoč vse.« Brez informacijskih točk in podporne mreže države aktivno dopuščajo, da se še dodatno izkorišča tiste, ki so že tako v najšibkejšem položaju, opozarja raziskovalka. »To privede do socialnega dumpinga, ki škoduje celotnemu gospodarstvu. Za krhanje pravic in endemične kršitve je kriv sistem, ki bi moral odreagirati in sankcionirati kršitve, ko do njih pride. Za krčenje pravic niso krivi delavci.« Z nejevero govori o zaprtju Info točke za tujce in prenehanju financiranja migrantske svetovalnice. »Uspelo jim je vzpostaviti institucionalno mrežo znotraj javnih institucij in organizacij, da je delavcem, ki so prihajali in so tu, zagotovljena vsaj določena podpora. Hkrati so odprti in vključujoči za vse – brez pogojev in omejitev le za člane.«
Prav v tem, da nudijo pomoč, informacije in podporo delavcem, kjer in ko jo potrebujejo, se oblikuje nova praksa delavskega povezovanja in organiziranja. V pisarni migrantske svetovalnice je moški srednjih letih pripovedoval, kako je leta 2011 prišel v Slovenijo z bolgarskim potnim listom. Tri leta je po pogodbah za določen čas delal v skladiščih in hladilnicah. Kmalu je razumel, da obljube, dane še v Bolgariji, ne veljajo nič. Ne glede na število nadur, delovnih nedelj in praznikov so dobili le minimalno plačo in nekaj evrov na dan za malico. Regresa, bolniške ni bilo.
»Začel sem se zanimati, kaj lahko naredim, in tako sem prišel sem,« razloži, kako se je pred skoraj tremi leti včlanil v sindikat. Ko je delodajalec zahteval, da mu delavci v gotovini vrnejo regres, ki jim ga je vendarle nakazal, a so se uprli, nato pa jim ga je odtrgal od plač, se je odločil, da ima vsega dovolj. S pomočjo migrantske svetovalnice je vložil tožbo na delovnem sodišču in zmagal. Delodajalec mu je dolžan dobrih sedem tisoč evrov, a medtem je šlo podjetje v stečaj. Sam je zaradi posledic dela letos moral na operacijo hrbtenice. Danes ima priznano tretjo stopnjo invalidnosti, s pomočjo sindikata pa je vložil še kazensko tožbo, da bi vendarle našel pot do pravice. A ko so se mu iztekla nadomestila za brezposelnost, je ugotovil, da četudi ima priznan status invalidnosti, ni zdravstveno zavarovan. Na centru za socialno delo so mu rekli, da mu ne morejo pomagati, dokler ne bo imel v Sloveniji stalnega prebivališča, do česar ga ločijo še trije meseci. Prihodkov nima, delodajalci ga zaradi njegovih zdravstvenih težav in statusa gledajo postrani.
»Vem, da moram vztrajati. In kolikor se da, vztrajam. A če nimaš denarja, kako? Dlje ko se vleče, težje je in zdi se, da te vse sili, da odnehaš.« Večkrat ponovi, da ga najbolj skrbi zdravstveno zavarovanje, saj ima dve napotnici in recepte za zdravila, do katerih ne more. Ko je bil nazadnje na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, se je na ekranu, ko so vstavili njegovo kartico, pojavil napis error. Napaka. »Predstavljajte si delavca, ki pride iz Bolgarije, kjer na mesec zasluži morda 100 evrov. Tu jih dobi 700. Zdi se mu, da je to Amerika. A ni. Izgubiš vse. Delaš, prinesejo te naokoli, postaneš invalid, se boriš, zmagaš na sodišču, a na koncu nimaš niti zdravstvenega zavarovanja. Ostaneš brez dela, brez denarja, brez zdravja. In sedaj moram hoditi do centra za socialno delo in prositi za denar,« opisuje pravice, ki jih daje evropsko državljanstvo. Ko odpre pravkar prispelo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izve, da naj bi se njegovo zdravstveno zavarovanje uredilo vsaj za naprej in da je upravičen do mesečne invalidske pokojnine dobrih dvesto evrov. Goran Zrnić, zagovornik v migrantski svetovalnici, le odmahne, kako sistem počasi prepozna pravice ljudi. Umirjeno zagotovi, da bodo stvari uredili. »V teh letih smo dosegli, da ima oseba s statusom invalida, četudi ima tu le začasno prebivališče, priznano osnovno zdravstveno zavarovanje. Prej je bila to luknja v zakonu. Delavci z evropskim potnim listom mislijo, da imajo v žepu jokerja, ki jim bo odprl več vrat. A so vse le vrata v isti pekel.«
Na evropski konfederaciji sindikatov opozarjajo, da svobodno gibanje delavcev, ki je temelj EU, ne more obstati, če se ne bo v enaki meri zagotovilo tudi enakopravne obravnave vseh delavcev – ne le na papirju, ampak tudi v praksi. Marco Cilento, svetovalec za mobilnost in migracije, poudari potrebo, da se z informiranjem okrepi položaj delavcev. »Izjemnega pomena je tudi okrepitev kolektivnih pogodb, v katerih se lahko zagotovi enake pravice za vse delavce ne glede na status. »Vedeti morate, da je slovenski primer migrantske svetovalnice eden pilotnih in najboljših projektov v EU, kako okrepiti položaj in zagotoviti spoštovanje pravic vseh, tudi tujih delavcev v EU. Izkušnje, metodologija, materiali in čezmejno sodelovanje, ki so ga vzpostavili v Sloveniji, so bili ogrodje, na podlagi katerega smo vzpostavili mrežo kontaktnih točk za migrante v trinajstih državah EU.« Ker njihovo delo izpolnjuje tudi funkcije javnega servisa, so marsikje te pisarne financirane s strani nacionalnih oblasti in lokalnih skupnosti, razloži. »Zato smo ob novici, da se je financiranje migrantske svetovalnice končalo, pisali evropskemu komisarju in sprožili postopke na ravni komisije in organov EU,« poudari sindikalist.
V prvih letih krize, ko so številni delavci ostali brez plač, ker so šla podjetja v stečaj, so na ZSSS predlagali, naj se zakon o javnem jamstvenem in preživninskem skladu dopolni, da bi omogočal hitrejše izplačilo nadomestila neizplačanih plač. Iz tega ni bilo nič. Goran Lukić, samostojni svetovalec, ki se že leta ukvarja z organiziranjem migrantskih delavcev, pravi, da bi bil tak sklad zagotovo koristen tudi pri zagotovitvi izplačila pravnomočno dosojenih odškodnin delavcem, ki teh ne dobijo izplačanih zaradi ukinjanja podjetij, ki jih eni in isti delodajalci verižijo. »To je še vedno aktualen predlog, po katerem bi država vsaj del tveganja s hrbta delavcev prevzela nase.« Z regresnim zahtevkom bi lahko nato država terjala odškodnino od odgovornih oseb obsojenih pravnih oseb. Našteva še verižno odgovornost v podizvajalski verigi in prednostno mesto pri poplačilu terjatev, kar bi vse okrepilo položaj izkoriščanih delavcev. »Nedvomno je enakost pred zakonom zagotovljena vsem, a če pogledamo dejanske plače domačih in tujih delavcev za isto delo v isti državi, vidimo, da niso niti približno obravnavani enako.«
Sonja Šarac v prostorih sindikatov govori o delavcih iz EU, o migrantskih delavcih, o delavcih, ki so nekoč davno prišli iz nekdanje Jugoslavije, pa o prosilcih za azil in beguncih. Vsi potrebujejo kraj, kjer se počutijo varno, da vprašajo o svojih pravicah. »Sistem deluje tako, da raje oži pravice, kot da bi jih omogočal,« pove, kje jim je z leti dela uspelo narediti največ.
Ne glede na vse so se v zadnjih letih v Sloveniji oblikovali prakse, znanja in sodelovanja, ki so vzorčen primer dobre prakse v EU, večkrat poudari Barbara Samaluk. »S tem bi se lahko hvalili. In glede na potrebe, ki so in bodo le še večje, je nerazumno, da so odgovorni tako zlahka pripravljeni to zavreči. Zagotoviti je treba dolgoročni obstoj in krepitev teh praks.« Brez tega, pravi, bodo delavci le še bolj prepuščeni brezobzirnemu izkoriščanju.
