»Danes dopoldne se je blagoslovil in otvoril veliki slovenski hotel Union v Ljubljani, ki more postati za razvoj socialnega življenja v našem mestu največjega pomena ter elegantna centrala, iz katere naj se razvije, razširi in utrdi promet tujcev po naši lepi slovenski domovini,« je ob uradnem odprtju hotela Union 28. oktobra 1905 v Slovencu zapisal novinar.
Hotel z dvigalom in centralnim ogrevanjem
Zgolj osemnajst mesecev prej, le nekaj let po tem, ko je prestolnico prizadel veliki uničujoči potres, so na vogalu Miklošičeve in tedaj Frančiškanske ceste (danes Nazorjeva ulica) delavci po načrtih arhitekta Josipa Vancaša začeli gradnjo po mnenju nekaterih tedaj največjega hotela v jugovzhodnem delu Evrope. Zaradi še svežega spomina na potresno uničenje je bila statična podpora hotela zelo dobra, za trinadstropno secesijsko stavbo pa so delavci porabili približno 2,75 milijona opek, trideset vagonov jeklenih nosilcev, 1070 vrat in oken ter štiristo kvadratnih metrov sten iz mavčnega cementa. »Dobili smo hotel, ki je našemu mestu in narodu v čast po svoji razsežnosti, zunanji arhitektonski okusnosti in po notranji moderni opremi,« je ob začetku sedemdnevnega proslavljanja, ki je sledilo slavnostnemu odprtju hotela, še zapisal žal nepodpisani avtor novinarskega prispevka.
Kjer sta kavo pila tudi Cankar in Tavčar
Union je imel sprva le 87 sob, restavracijo, veliko koncertno dvorano, ki je bila po mnenju nekaterih takrat največja na Balkanu, kegljišče in več salonov za slavnostne prireditve ter kavarno z biljardnimi mizami, pohvalili pa so se lahko tudi z dvigalom, centralno kurjavo in telefonom, kar je bila v tistem času prava redkost. »Velika dvorana za slavnosti, veselice, plese, predstave je najlepši del vsega hotela. (…) Oder se da popolnoma skriti pod tla ter spremeniti dvorano v največje plesišče,« je bil novinar navdušen nad današnjo Unionsko dvorano, medtem ko je kavarno opisal kot »elegantno opremljeno«.
»Kavarna je bila že od nekdaj središče družabnega življenja in kulturnega dogajanja, še danes pa predstavlja most med lokalnimi prebivalci in hotelom,« pripoveduje direktorica prodaje in marketinga Martina Marušić. V kavarni so se družili priznani filmski igralci, zdravniki, slikarji, kot sta bila Rihard Jakopič in Hinko Smrekar, ter književniki Ivan Tavčar, Ivan Cankar in Oton Župančič. Slednji je bil leta 1932 celo slavnostni govornik na dobrodelnem koncertu, ki ga je v želji pomagati pomoči potrebnim materam in otrokom ter omogočiti počitniško kolonijo ob materinskem dnevu pripravilo dobrodelno društvo Kolo jugoslovenskih sester v Ljubljani.
V osemdesetih letih je kavarna postala središče ljubljanskega alternativnega gibanja, struktura gostov pa se je, kot se spominja natakar Veljko Stojković, tudi pozneje ves čas spreminjala. »V staro kavarno so pred njeno prenovo nekaj časa zahajali tudi gostje, ki so radi pregloboko pogledali v kozarec, danes pa je na primer spet veliko starejših meščanov, ki tukaj vsak dan spijejo svojo dopoldansko kavo,« opisuje Stojković, ki za zadovoljstvo gostov v kavarni skrbi že skoraj trideset let. Delati je začel 10. oktobra 1987, natanko ob 10. uri. »Po končanem šolanju sem slučajno odšel v kavarno Union na kavo. Ker mi je bilo všeč kavarniško vzdušje, sem natakarja vprašal, kakšne so možnosti za zaposlitev, in čez tri dni sem že imel razgovor za delo,« se rad spominja začetka službe, kateri je ostal zvest vse do danes. Nekatere goste tako pozna že do potankosti. »Vem za katero mizo bodo sedli, kaj pijejo in kaj jejo. Tako jim niti ni treba naročiti, pa jim že postrežem,« pove sogovornik.
Prenova kopalnice za predsednika Mubaraka
Tudi Marušićeva v hotelu Union dela že več kot dvajset let. Ko je začela, v recepciji še niso imeli računalnikov, rezervacije gostov so ročno zapisovali v zvezke. Odkar je pred leti začela kot receptorka, so hotelski prag prestopila že številna znana in eminentna imena. Leta 1999 je tako v hotelu bival zdaj že nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton s soprogo, tri leta pozneje tibetanski duhovni vodja Dalajlama, francoska nogometna reprezentanca je s seboj pripeljala kar svojo maskoto – petelina, medtem ko je bila pred sedmimi leti gostja v hotelu angleška kraljica Elizabeta II. s soprogom. »Priprave na njun prihod so se začele že leto prej. Naši kuharji so se tedaj naučili celo peči piškote po receptu, kot jih pečejo tudi na angleškem dvoru,« je ob tem dodala sogovornica. Leto zatem je med svojim prvim obiskom Slovenije v Unionu bival tudi tedanji egiptovski predsednik Hosni Mubarak. »Zanj smo na steni kopalnice uredili poseben mozaik, kopalnico ter del hotela pa smo preuredili tudi za katarskega emirja, in sicer tako, da je bilo več hotelskih sob združenih v en prostor,« pripoveduje sogovornica.
Violinistka zahtevala hotel s petimi zvezdicami
Čeprav je ob odprtju Union veljal za pravi arhitekturni dosežek in je bil nekaj časa tudi največja stavba v mestu, pozneje vsi gostje nad hotelom niso bili nemudoma navdušeni, priznava Marušićeva: »Ko je violinistka Vanessa Mae ob prihodu videla, da hotel nima petih zvezdic, temveč štiri, sprva sploh ni želela vstopiti v stavbo. Šele po pojasnilu, da v Ljubljani ni hotela s petimi zvezdicami, si je premislila.«
A v 110-letni preteklosti prevladujejo zabavne zgodbe, ki pišejo zgodovino hotela in ki jih tudi direktorici prodaje in trženja ne manjka. »Po osamosvojitvi so nekateri gostje v hotelu bivali daljše obdobje. Med njimi tudi poslovnež, ki je v hotelu stanoval pol leta, v tem času pa si je v sobo prinesel akvarij z zlato ribico in dvema polžkoma. Ko so ga po pol leta v službi premestili drugam, je zlato ribico kar pustil v sobi in zanjo je potem še dolgo skrbela naša hotelska guvernanta,« enega od dogodkov v smehu opiše Marušićeva.
Ob tem sogovornica še dodaja, da dolgoletne tradicije niso zaznamovale le zgodbe gostov, temveč tudi zaposlenih, nekateri so med sodelavci našli celo ljubezen. »Kar nekaj iskric je preskočilo med delom in med osebjem imamo tako tudi nekaj zakonskih parov, ki so se spoznali in zaljubili prav v Unionu.«
