Saška Rakef je slovensko gledališko občinstvo pred tremi leti pretresla z odmevnim raziskovalnim performansom Dolg RS, v katerem se je s konceptom dolga ukvarjala na več ravneh, tako intimni (kar imenujemo Dolg Rakef Saške) kot politični (kar imenujemo Dolg Republike Slovenije). V raziskavi je sodelovala s strokovnjaki s področja umetnosti, ekonomije, prava in psihoterapije, da bi učinke in podlage dolžniškega razmerja karseda celokupno pojasnila.
Do takšne izmenjave je niso privedle zgolj tedanje potrebe performansa, pač pa pričajo o temeljni potezi dramatičarke, režiserke, nekdanje perfomerke in sedanje novinarke na radiu Ars RTV Slovenija: Saško Rakef zanimajo bogastva vseh možnih svetov in sistemov vednosti. Na njeni ustvarjalni poti ima vsak informacijski drobec in vsak medčloveški stik svojo vrednost, saj napletajo, kot pravi, »kompleksnost človeškega sveta, ki svoj pravi izraz lahko dobi v umetnosti«.
Intimno/politično
V svojem zadnjem dramskem in režijskem delu Krhanje lepote, ki ga lahko spremljate še jutri na odru dvorane Duše Počkaj v Cankarjevem domu, družbenopolitični komentar preplete z intimnim konfliktom zakoncev, ki se ne slišita več kot povezana človeka, ampak le še kot nasprotnika. Hibridna uprizoritev, naslonjena na postdramske rešitve in zvočni performans, je mala študija konflikta z relevantnimi izhodišči – sprašuje nas, ali je učinkovitost naših ravnanj pomembnejša od njihove moralnosti (ali nemoralnosti), ali je naš model bivanja in odločanja edini možni model ter, ne nazadnje, ali znamo zaznati lepoto komunikacije in opaziti, kdaj se ta začne umikati sovraštvu in propadu.
Ne le aktualnost
Pred Krhanjem lepote je na radiu Slovenija skupaj z režiserjem Alenom Jelenom in različnimi dramskimi igralci realizirala serijo radijskih iger po principu forumskega gledališča z naslovom Peta izmena, ki so si vsebino izposojale pri realnih primerih delovnopravnih zagat in izkoriščevalskih delovnih razmerij. Konec avgusta pa je premiero doživela še radijsko-gledališka igra Tolkalo – hkrati predvajana na radiu Ars in uprizorjena v gledališču Glej –, v kateri se soočita sporni britanski naftni investitor in »mali človek«, čigar narava za zdaj še diši.
»Ni tako, da bi se kot dramatičarka odzivala le na aktualno družbenopolitično realnost. V libretu Beli dež, ki ga trenutno pišem, me zanima problem žalovanja. Nagovarjajo me tako vsebine, ki se kotalijo skozi naš vsakdan, kot tiste, ki nas kot ljudi določajo prav vedno. Verjetno se temu reče občečloveške, pa nočem zveneti patetično,« pojasni avtorica. Ker med svojim gledališkim delom in svojim novinarskim delom vseskozi menja registre, zna oceniti, kje so meje obeh svetov: »Novinarstvo je zame zanimiv študij. Novinar je hkrati avtor in to tudi ni, saj vsebin, ki jih sporoča, ne ustvarja neposredno, v umetnosti pa je ta bariera presežena. Dramsko besedilo je recimo lahko naslonjeno na nekaj aktualnega ali pa tudi ne, umetnik ima pravzaprav popolno kreativno svobodo.« Ob tem doda, da mora umetnost, kadar komentira družbeno realnost, v svojem komentarju preseči bazen izgotovljenih mnenj: »Umetnost, recimo gledališče, je zame najboljše takrat, kadar me zagrabi tam, kjer ne pričakujem, in me prisili v nov vidik, v novo razumevanje določene tematike. Teater ne more zgolj posnemati novic.«
Čeprav je gledališču predana scela in jo je ta predanost popeljala vse od študija v Londonu prek različnih delavnic po Evropi do izpopolnjevanja na AGRFT, ni čisto prepričana, ali ima ta umetnostna oblika v naših življenjih lahko konkretne učinke. »Seveda določena gledališka dela nekaj časa nosimo s seboj in nam pomagajo do novih misli in povezav, lahko nas pobožajo, klofnejo, razjezijo, pomirijo. Toda čez rampo ne morejo seči zares.«
Iz tega razloga se je Rakefova vpisala na študij prava. Čeprav je pravo polno kontradikcij, ko se pretvarja, da sledi pravilom in ne upošteva človeškosti človeka, ima dramatičarka do njega zaupljiv odnos, saj »na neki način dokončuje delo, ki ga dobro gledališče nastavi«.
