Matjaž Barič, ravnatelj OŠ Milke Šobar - Nataše: Še sreča, da se spremembe niso dotaknile šol s prilagojenim programom

Črnomaljska Osnovna šola Milke Šobar - Nataše ima v svojem logotipu sonce. In dve poti. Ena je ravna, druga vijugasta. »Naši učenci hodijo po vijugasti poti. A tudi po njej prideš do cilja,« pravi ravnatelj edine belokranjske šole s prilagojenim programom Matjaž Barič. Izvajajo programe z nižjim izobrazbenim standardom ter posebni program vzgoje in izobraževanja za otroke z motnjo v duševnem razvoju. Šola je majhna, zato pozna slehernega od 63 učencev in tudi njihove starše. Najbrž ga je marsikdo čudno gledal, ko je v šolski avli postavil namizni nogomet. In tako med odmori »zaposlil« nekaj vedenjsko najbolj problematičnih učencev. Da ga imajo učenci radi, je opaziti na vsakem koraku.

Šola je moja ljubezen. Zame je bil zmeraj največji izziv boriti se v težkih situacijah. Tako si tudi pri šolskem delu prizadevam, da smo čim uspešnejši, da je šola urejena in prijazna učencem. Zato me je zelo prizadelo, da je bila energetska sanacija šole načrtovana in izvedena površno.

Stari ravnatelji so me naučili: delajte po zdravi pedagoški presoji. Spomnim se učiteljice iz Dragatuša, ki me je resnično fascinirala. Ko je med uro matematike videla, da so začele padati prve kaplje, je učencem rekla, naj se hitro pripravijo za indijanski ples. Začeli so plesati, in zunaj je prav takrat začel padati dež. Otroci so verjeli, da so ga priklicali, njo pa so gledali kot boginjo. Žrtvovati pet minut matematike na vsake toliko časa za kakšno drugo dejavnost res ne bi smela biti težava, če lahko s tem otroke spet motiviraš za delo. Pri učiteljih imam rad samoiniciativnost. Ravnokar smo se vključili v projekt branja knjig, kjer sodelujemo s Hrvaško. Bil sem prav ponosen, ko mi je to predlagala naša knjižničarka. Še bolj pa, ko sem videl, da smo edina belokranjska šola, vključena v projekt, ki je sicer vseslovenski.

To je izjemno pomembno. Pred kratkim smo bili v Bosni na njihovem državnem prvenstvu za otroke s posebnimi potrebami kot edini gostje. Tekmovali so trije naši učenci. Ena od naših deklet je celo zmagala v teku na 100 metrov. Si predstavljate, kaj ji je to pomenilo? Njej, ki se je v redni šoli komaj prebijala z dvojkami, zdaj pa naravnost cveti. Fotografirali so se celo z bosanskim atletom Amilom Tuko, dobitnikom prve medalje za Bosno na letošnjem svetovnem prvenstvu v atletiki. Na tak način jim dajem širino.

Pokazal sem jim, da jih spoštujem. Dam jim možnost, da gredo na tekmovanja, pogosto obiščem romska naselja, tudi mnogi romski starši se name še vedno obračajo po pomoč pri pisanju raznih prošenj, dopisov. Nekaj romskih otrok smo naučili smučati, tekmovali so tudi na državnem prvenstvu šol s prilagojenim programom na Rogli. Sicer smučamo na bližnjem smučišču Bela Črmošnjice, lani pa smo šli na Krvavec, kjer so se romski učenci prvič vozili s kabinsko žičnico in doživetje je bilo nepozabno. V okviru šolskega projekta gredo tudi večkrat na leto plavat. Pred štirimi leti pa smo peljali enega od romskih učencev v nogometni tabor Uefe v Krakov. Ko je prišel domov, sem ga vprašal, ali bi še kdaj šel na takšen tabor. Pa je rekel, da ne bi samo šel, ampak da bi tam celo živel. To mi je res ogromno pomenilo, kaj šele njemu. Nedavno smo šli tudi na Puščo, kjer je bila prva romska olimpijada za otroke. Peljali smo otroke tja in jim spet dali posebno izkušnjo. Otroku moraš odpreti tudi tak svet.

Najbrž težje. Mislim, da je za slovensko šolo okrog 300 do 350 otrok oziroma po dva oddelka na generacijo najbolj idealno, še obvladljivo število. Za šole s prilagojenim programom pa okrog šestdeset, sedemdeset, kolikor jih imamo mi. Seveda pa je vse odvisno od vodstva šole in strokovnega kadra ter sodelovanja s starši. Pred petnajstimi leti smo imeli več kot sto otrok. Ko sem pred sedmimi leti postal ravnatelj, pa 27.

Vzrok je integracija. Ta je bila okrog leta 2000 zelo moderna. Večino otrok s posebnimi potrebami, tudi otroke z motnjo v duševnem razvoju, so takrat vključevali v redne osnovne šole. V zadnjih letih se trend počasi obrača, saj se je pokazalo, da ti učenci ne zmorejo programa redne osnovne šole. Sam inkluzijo vidim drugače. Z OŠ Mirana Jarca denimo izjemno dobro sodelujemo. Skupaj pripravljamo tekmovanja, učenci hodijo skupaj na kosila, oni pri nas gostujejo s predstavami, zdaj tudi že mi pri njih. In v tem vidim pravo vključevanje in sprejemanje otrok s posebnimi potrebami.

Seveda. Pri tehniki je denimo še vedno veliko ročnega dela. Pri gospodinjstvu dejansko kuhamo, medtem ko se v rednih šolah le pogovarjajo o kuhanju. Ampak mi se še lahko »igramo«, lahko smo malce bolj fleksibilni, v redni šoli pa se to ne da. Nekoč je na našo šolo prišel Mark Simonič iz ZDA, nekdanji marinec, njegovi predniki so iz Semiča. Rekel mi je, da smo lahko zelo ponosni. »A sploh veste, kako lepo je na vaši šoli?« mi je dejal. Pa sem mu odvrnil, da vse le ni tako idealno. In je rekel: »Pa ste videli, da so prav vsi vaši učenci nasmejani?« Do takrat sploh nisem razmišljal o tem.