Čez dve desetletji naj bi se skoraj 164.000 ali dobrim desetim odstotkom odraslih Slovencev s sladkorno boleznijo, od katerih jih 60.000 za bolezen pred dvema letoma še ni vedelo, pridružil še poltretji odstotek novih odraslih Slovencev. Prav tako skrb zbujajoč je podatek, da je zaradi s sladkorno boleznijo povezanih bolezni pred dvema letoma umrlo 1486 odraslih ali več kot štirje na dan.
A podatki ne opozarjajo le na visoko psihosocialno, marveč tudi zelo visoko finančno breme bolezni, so na okrogli mizi pred sobotnim svetovnim dnem sladkorne bolezni poudarili strokovnjaki, ki so se posvetili tudi iskanju sistemskih rešitev, ki bi omilile trend pozitivnega letnega prirastka novih bolnikov. Povprečni letni strošek zdravstvene oskrbe osebe s sladkorno boleznijo naj bi namreč pri nas presegal 1900 evrov. V Nemčiji pa so izračunali, da jih vsak bolnik stane celo okoli 3800 evrov na leto, saj so upoštevali, da bolezen med drugim vpliva na manjšo produktivnost in zgodnejše upokojevanje, kar prav tako omejuje gospodarsko rast družbe.
Posledice dodanega sladkorja na plečih družbe
Doc. dr. Primoža Kotnika, specialista pediatra na oddelku za endokrinologijo na ljubljanski Pediatrični kliniki, razveseljuje podatek, da se je trend debelosti pri odraslih končno začel počasi upočasnjevati. Skrbi pa ga, da je bila Slovenija po podatkih OECD lani še vedno na četrtem mestu prevalence debelosti pri otrocih in mladostnikih. Na Pediatrični kliniki so zaznali zmanjšano hitrost rasti debelosti pri petletnih otrocih, pri petnajstletnikih pa ta ostaja zelo visoka, opozarja Kotnik in razloži, da zaznavajo zgodnje oblike bolezni pri tretjini slovenskih otrok in kar polovici mladostnikov; pri slednjih je čezmerno prehranjenih veliko več dijakov strokovnih srednjih šol kot gimnazijcev. »Debelost v otroštvu pa odločno vpliva na povečano tveganje za kasnejši nastanek sladkorne bolezni in druge kronične zaplete,« opozarja in dodaja, da se na kliniki trudijo prepoznati in zdraviti že preddiabetes. Dolgoročno rešitev vidi v preventivi, pravočasnem zdravljenju in pravilnih prehranskih vzorcih z več gibanja, kar terja še zlasti skrbno načrtovano izobraževanje socialno šibkejšega dela populacije. Kot družba bi morali takoj narediti križ tudi čez pijače z dodanim sladkorjem in preprečiti, da kdor koli daje vanje preveč sladkorja, reševanje posledic pa naprti družbi. Kot pravi, na kliniki trenutno zdravi kar dva štirinajstletnika s 177 kilogrami, kar se preprosto ne bi smelo zgoditi. Opozarja tudi, da imajo lahko dekleta s prekomerno težo težave z menstrualnim ciklusom in preveliko poraščenostjo telesa; motnje spanja in zmanjšana gibalna učinkovitost pa pesti tudi fante.
Da je obdavčitev sladkih pijač še vedno eden izmed štirih pomembnih ukrepov zdravstvene reforme, ki jo pripravljajo, poudarja tudi dr. Vesna Kerstin Petrič, predsednica koordinativne skupine nacionalnega programa za obvladovanje sladkorne bolezni z zdravstvenega ministrstva. Med ukrepi, ki naj bi pripomogli h krepitvi zdravja, so še povezovanje posameznih ravni zdravstva in sorodnih resorjev, optimizacija zdravstva in institucionalizacija vrednotenja zdravstvenih tehnologij.
Bolnike je treba razbremeniti slabe vesti
Jana Klavs, višja medicinska sestra na oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na UKC Ljubljana, vidi rešitve v edukaciji bolnikov, njihovih najbližjih, pa tudi celotne družbe, ki bi morala pomagati razbremeniti bolnike tudi občutka krivde za bolezen. »V ambulanto velikokrat pridejo polni samoobtoževanja,« pove in doda, da je primerne in razbremenilne edukacije na primarni ravni deležna le desetina bolnikov. S preventivo po njenem mnenju preveč zamujamo, največ časa pa zapravimo na začetku bolezni, ko dopuščamo, da se bolezen dojema »kot le malo povišan sladkor, čeprav gre za zelo resno bolezen«. Bolniki tožijo tudi zaradi omejitev svobode prostega časa, poslabšanega čustvenega stanja, skrbi zaradi financ, poslabšanja zdravja zaradi pridruženih bolezni, absentizma z dela in študija ter poslabšanih odnosov v družini.
Strokovnjaki so izpostavili še razlike v dostopnosti do zdravljenja in edukacije po različnih regijah. Problematična je zlasti dostopnost diabetologa in diabetoloških timov, pa tudi preprečevanje ter zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni ter problem diabetične noge: Slovenija namreč po podatkih OECD amputira največ nog v Uniji. Dr. Dušan Baraga je problematiko razširil na splošno pomanjkanje zdravnikov, ki bi lahko prispevali k izboljšanju zdravstvenega stanja populacije. Kerstin-Petričeva zato predlaga, da bi bolj izkoristili vsaj druge profile zdravstvenih delavcev, zlasti diplomirane medicinske sestre. Da bi te lahko samostojno izvajale preventivne ukrepe, se strinja tudi Jana Klavs, a bi jim za to morali zagotovili ustrezno nadaljnje izobraževanje, je opozorila.
