»Otroška paraliza je zelo nalezljiva virusna bolezen, ki jo povzročajo poliovirusi. Večina okužb mine brez bolezenskih znakov, kadar pa virus prizadene notranje jedro hrbtenjače in povzroči uničenje motoričnih nevronov ter posledično ohromitve, bolezen imenujemo otroška paraliza,« pojasnjuje specializantka pediatrije Jasna Savič. Do takšnih zapletov pride pri enem odstotku obolelih, posledica pa je huda gibalna oviranost. Med majhnimi otroki je smrtnost približno dvoodstotna, pri starejših pa se lahko povzpne tudi na 10 odstotkov. »Posebnega zdravljenja ni, lahko samo lajšamo bolečine, ključnega pomena pa sta dobra fizioterapija in rehabilitacija,« dodaja sogovornica in opozarja, da je cepljenje edino učinkovito sredstvo za preprečevanje bolezni.
Po kritični noči se je zbudil z ohromelo nogo
Dr. Franjo Pikelj, nekdanji predstojnik infekcijske klinike, se je z boleznijo najprej srečal osebno, nato pa z njenimi posledicami tudi kot zdravnik na kliniki. Leta 1964 je kot desetletni deček zbolel. Imel je visoko vročino, težko je dihal in ko je začel izgubljati zavest, so ga odpeljali na infekcijsko kliniko. »Po kritični noči sem se zjutraj zbudil z ohromelo desno nogo,« se spominja. Bilo je jasno, da gre za otroško paralizo. V bolnišnici je ostal tri mesece, o fizioterapiji takrat ni bilo govora, so mu pa pozneje starši kupili kolo in ga vpisali v plavalni klub. Ohromela noga se mu nikoli ni povsem izboljšala, je pa s svojo vztrajnostjo vsemu navkljub pristal v slovenski reprezentanci v kravlu na 1500 metrov in igral nogomet. »Dolga leta tako skorajda nisem čutil, da sem invalid,« pripoveduje. Na prebolelo otroško paralizo ga je telo znova opozorilo pred petnajstimi leti. »Začeli so se kazati znaki degeneracije nekoč prizadetih mišic. Upadla mi je fizična moč, začeli so se napadi utrujenosti, pojavile so se bolečine v mišicah,« našteva Pikelj. Gre za tako imenovani postpolio sindrom oziroma skrite posledice bolezni, ki se pri posameznikih pojavijo tudi več desetletij po preboleli bolezni.
Žarišča epidemije še v Pakistanu in Afganistanu
Pikelj je prepričan, da se zaradi vseh posledic otroške paralize ne bi smeli spraševati o smiselnosti cepljenja. »Cepljenje je edino sredstvo, ki nas pred boleznijo resnično ščiti. Egoističen in kratkoviden je tisti, ki meni, da cepljenje ni potrebno,« svari epidemiolog. »O tem bi morali toliko bolj razmišljati prav ta trenutek, ko skozi Slovenijo potuje na tisoče beguncev. Tudi iz Pakistana in Afganistana, edinih žarišč epidemije otroške paralize na svetu,« pravi.
Študentka medicine Ana Nyasha Zimani pojasnjuje, da v določenih regijah Afganistana in Pakistana trenutno potekata edini epidemiji divjega virusa otroške paralize na svetu. V Afganistanu so letos zabeležili 13 primerov okužbe, v Pakistanu pa 38. »Ogrožene so posamezne regije, predvsem zaradi spopadov. Cepilni programi v takšnih razmerah niso učinkoviti, čeprav se trudijo in tamkajšnji zdravstveni delavci tvegajo življenja, da otroke cepijo,« pripoveduje. Izbruhi cepilnega virusa so navzoči še na Madagaskarju, v Gvineji, Nigeriji in bližnji Ukrajini. »Ukrajina ima zelo slabo precepljenost. Že splošno zaupanje v cepiva je zelo nizko, lani pa so tudi zaradi destabilizacije političnih razmer in krize dosegli samo 50-odstotno precepljenost,« pojasnjuje Zimanijeva. Precepljenost, ki še zagotavlja kolektivno imunost, bi morala znašati nad 95 odstotkov vse populacije. V Sloveniji je ta v večini regij zadostna, izstopa le Ljubljana z 91,8-odstotno precepljenostjo. Nasprotnikov cepljenja je vse več, v gibanju Naravna imunost cepljenju ne priznavajo vloge pri izkoreninjenju bolezni. »V državah v razvoju, kjer še vedno potekajo množične cepilne kampanje (Indija in Pakistan), številni otroci obolevajo za postcepilnim poliomielitisom, akutno flakcidno paralizo, Gullian-barrejevim sindromom, transverznim mielitisom idr. – za obolenji, ki so jih nekoč obravnavali kot otroško paralizo,« opozarjajo.
Postpolio sindrom
Specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine Jurij Karapandža, dr. med., se v bolnišnici v Stari Gori srečuje s še zadnjimi bolniki, ki so bolezen preboleli. Vsi so starejši od 60 let, večina jih ima zaradi bolezni trajne posledice. Zaradi prizadetosti okončin so razvili posebne načine gibanja, funkcije okončin so oslabljene, hitreje se utrudijo, soočajo se z bolečinami. Kar 69 odstotkov obolelih se pozneje v življenju sreča tudi s postpolio sindromom. »Pojavi se po 15 do 30 letih po preboleli bolezni. Zanj so značilni izguba mišične moči, bolečine, utrujenost, težave pri hoji, motnje spanja, dihanja in požiranja,« težave opiše Karapandža. Edino »zdravilo« zanje je upočasnitev življenja. »Ljudem, s katerimi smo vsa ta leta intenzivno vadili, da nadoknadijo primanjkljaj, moramo zdaj svetovati upočasnitev življenja, včasih tudi prehod na pripomočke, kot je invalidski voziček. To je za mnoge najtežje,« pravi zdravnik. Zgodovina namreč kaže, da so oboleli za otroško paralizo razvili poseben tip osebnosti, postali so borci in zelo pogosto dosegali nadpovprečno izobrazbo in dosežke v primerjavi s preostalimi invalidi z gibalno oviranostjo. Najslavnejši bolnik je nekdanji ameriški predsednik Franklin Roosvelt. Za otroško paralizo je zbolel leta 1921 in bil odtlej na invalidskem vozičku.
