Miki Agrawal je zagnana mlada dama, ki živi za najrazličnejše ustvarjalne izzive. Leta 2013 je v okviru filmskega festivala Tribeca prejela nagrado za najbolj prodorno inovacijo, isto leto pa so jo pri znani reviji Forbes uvrstili še med dvajset najobetavnejših mladih poslovnežev.
Domislila se je mnogih inovativnih konceptov, kot je denimo ekološka picerija Wild v New Yorku, hkrati pa tudi avtorica knjige in delavnic Ustvarjaj kul s*anje (Do cool sh*it), ki spodbuja ljudi, naj pustijo dolgočasno službo in se lotijo stvari, ki jih veselijo. V tem duhu in želji po higienskem razsvetljenju preostalega sveta je Agrawalova razvila mini prenosni bide tushy (ritka), ki se lahko vgradi na vsako klasično školjko.
Japonci pionirji tehnoloških školjk
Po rodu je Japonka, kot vemo, pa so Japonci pionirji modernih WC-školjk. Po zadnjih podatkih tamkajšnje raziskave med potrošniki naj bi imelo 77,5 odstotka vseh gospodinjstev vgrajene moderne WC-školjke, ki združujejo najrazličnejše programe – od gretja pokrova do samodejnega odišavljenja – najosnovnejši dodatek pa je vodno čiščenje in sušenje zadnje plati.
»Prišel je čas, ko moramo reči toaletnemu papirju konec. Postanimo čisti, spremenimo kulturo in pomagajmo ohraniti okolje,« se velikopotezno glasi predstavitev projekta na portalu Indiegogo, kjer pa ni bil najbolj uspešen. Tushy je sicer popolnoma preprost. V desetih minutah se lahko pritrdi pod pokrov školjke, se poveže z vodnim kotličkom in »moderno« opravljanje velike potrebe se lahko začne. Naprava namreč ne potrebuje električnega napajanja, ki je značilno za visokotehnološke školjke.
Iz omenjenega nastavka natančno škropi voda, s katero se uporabnik po opravljeni potrebi umije, obstaja pa tudi dražja različica naprave, pri kateri je mogoče nadzorovati jakost curka in temperaturo vode. Agrawalova ob tem priznava, da uporabnik vseeno potrebuje listič toaletnega papirja, da se obriše, vendar je tovrstna raba veliko bolj varčna.
Od volne do sena
Človeštvo si je skozi zgodovino izmislilo številne načine, kako se najučinkoviteje očistiti po potrebi. Bogati Rimljani so uporabljali volno in vodo, odišavljeno z vrtnicami, revni pa nekakšno gobo na palici, ki so jo pomakali v slano vodo. V srednjem veku so za higieno najpogosteje uporabljali seno. Na Havajih so uporabljali lupine kokosov, Eskimi sneg, v Indiji pa je še danes uveljavljena praksa, da uporabljalo vedro vode in levo roko. Predhodnika sodobnega toaletnega papirja so izumili Kitajci v 6. stoletju, do masovne produkcije pa je prišlo šele v 14. stoletju.
Zanimivo je, da so do ideje za toaletni papir prišli na vzhodu, kjer sicer večina ljudi za higieno uporablja vodo. To prakticira večina muslimanskih in hindujskih kultur. Po drugi strani so prvi bide izumili Francozi v 18. stoletju, ko so ga najprej uporabljali v spalnici ob »večernem loncu«, mesto v kopalnici pa je našel v 19. stoletju.
Sodobni človek naj bi na leto porabil 22 kilogramov toaletnega papirja. Iz enega drevesa se lahko proizvede približno 45 kilogramov toaletnega papirja, na dan pa globalno proizvedemo 83 milijonov rolic. To pomeni, da se vsak dan zgolj za proizvodnjo uporabi 27.000 dreves, kar je ogromno, še posebej ker se nam zdi toaletni papir zadnja stvar na svetu, ki bi lahko tako močno obremenjevala okolje.
