»Bog mi je priča, da tega nisem naredil,« je svoj današnji zagovor začel 59-letni dr. Milko Novič, obtožen, da je 16. decembra lani okoli 19.40 na nerazsvetljenem parkirišču pred restavracijo Via Bona na Tbilisijski v Ljubljani skrit med avti z orožjem kalibra 7,56 milimetra dvakrat ustrelil v glavo dr. Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta. Za posledicami hudih poškodb je tri dni pozneje v kliničnem centru izgubil boj za življenje. »Maščevanje ni v moji navadi, prav tako tudi ne zahrbtno obračunavanje, tega nikoli nisem počel,« je obtoženi komentiral navedbe tožilke Blanke Žgajnar, da se je napada lotil na zahrbten način, premeteno in načrtovano. Jamniku naj bi se maščeval, ker je ostal brez službe na Kemijskem inštitutu.
Ves večer doma
»Nikoli nisem grozil ne Jamniku ne prejšnjemu direktorju, čeprav so se mi na inštitutu zgodile hude stvari. Razbili so mi laboratorij, uničili dve aparaturi, dosegli, da so me sodelavci izključili iz razvojne skupine. Potem pa so me vrgli iz službe, češ da nisem končal naloge,« je navajal obtoženi, a hkrati zavrnil navedbe tožilstva, da je ves ta čas v sebi gojil željo po maščevanju, sploh, ker je na koncu z inštitutom izgubil še sodni spor. Kot je dejal, se je oktobra lani, torej mesec pred tragedijo, res odločil, da širšo javnost obvesti o dogajanju v slovenski znanosti in o kraji intelektualne lastnine. »A to sem storil javno, vse je bilo na spletu, nič nisem skrival. Vse težave sem reševal s dogovori, dopisi, uradno. Vendar so bile to dokončane zgodbe, odpirale pa so se nove. Pozabiti sem hotel, kaj se je zgodilo. Usmeril sem se v prihodnost, imel sem veliko načrtov. Iskal sem novo službo, se tudi že prijavil na razpis za lepo delovno mesto, čakal sem na intervju,« je pojasnjeval. In dodal: »Dejanski naročnik umora me je očitno premišljeno vpletel v kaznivo dejanje. Vedel je za mojo odpoved, za sodne spore, za oktobrsko obvestilo javnosti. Vmešal me je v umor tako, da sem se kot edini obtoženi znašel pred sodiščem.«
Jamnik je bil ustreljen na poti v lokal, v katerem so imeli delavci Kemijskega inštituta novoletno zabavo. Tudi Novičeva žena je bila tam, saj je prav tako zaposlena v tej ustanovi. Obtoženi je danes zatrdil, da mu je za zabavo povedala tik pred odhodom, a ne tudi, v katero gostišče gre. Pred tem je dobila po obtoženčevem mnenju čuden klic – telefoniral je domnevni anketar, ki je na vsak način hotel vedeti, kdo vse je doma. Kakor koli, ob njenem odhodu je sam posedal na kavču v dnevni sobi in gledal televizijo. Doma je bil ves večer, tudi ko je okoli 19.30 zapuščala stanovanje njegova hči. Ta je pričala, da se je s prijateljico odpravila na telovadbo. Ob 19.28 ji je prijateljica telefonirala, da jo čaka pred blokom. Minilo je nekaj minut, da se je še oblekla in obula, in ko je odhajala, je bil oče v dnevni sobi, oblečen v pižamo. Enako je bilo, ko se je čez kaki dve uri vrnila.
Na strelišču zbiral tulce
Za Noviča sta obremenilna predvsem dva dokaza. Prvič, pri preverjanju njegovega telefona so ugotovili, da v času kaznivega dejanja ni bil doma, pač pa na območju, ki ga pokriva ista bazna postaja kot območje kaznivega dejanja. Novičevo stanovanje sicer ni daleč od Via Bone, priče so povedale, da kake dva kilometra. Na vprašanje, zakaj ob 19.32 ni odgovoril na telefonski klic, je obtoženi odgovoril, da ga je klical prijatelj, ki ima govorne težave in ga je zelo težko razumeti. Ker je bil utrujen, se je odločil, da se z njim dogovori naslednji dan.
Drugi obremenilni dokaz so sledi, ki so jih našli na njegovih rokah in čelu in za katere balistični izvedenec trdi, so nastale prav pri streljanju na Jamnika. Novič je pojasnil, da je na poti na policijo, kjer so mu vzeli sledi, oblekel plašč, s katerim je bil že pred meseci na strelišču. Povedal je, da se je vpisal v strelski klub zaradi službe. Ukvarjal se je s kemijsko analizo sledov (iz tega je tudi doktoriral), zato je potreboval vzorce izgorelih ostankov smodnika. Na strelišču je bil kakih osemkrat do desetkrat, torej predvsem zato, da bi prišel do praznih tulcev. Tulce je dajal v žepe omenjenega plašča, ravno v te žepe pa je verjetno segel, ko so ga po umoru peljali na policijo. Poudaril je, da je na strelišču streljal z izposojeno pištolo in da ni dober strelec. Na vprašanje, zakaj si je na spletu ogledoval strani z orožjem, je odvrnil, da je bilo to pred včlanjenjem v klub. »Tehnika me zanima, šlo je le za radovednost,« je pojasnil.
»To je resnica, druge resnice ni. Upam, da bo to ugotovilo tudi spoštovano sodišče,« je zaključil Novič. Sojenje se bo z zaslišanjem prič nadaljevalo prihodnji teden.
