Arhitektke Maca, Kaja in Lana Strle: mama in hčerki, ki imajo oblikovanje v krvi

Pogovarjali smo se s tremi Strletovimi dekleti arhitektkami: mamo Maco in hčerkama Kajo in Lano, ki so pred tremi leti ustanovile družinski arhitekturni studio 3S design. S svojimi svežimi oblikovalskimi zamislimi ob pomoči očeta Mateja pišejo družinsko zgodbo, ki dokazuje, da arhitektura vendarle ni domena moških.

Maca: Že moj oče se je ukvarjal z dizajnom, delal je v modni industriji. Za študij arhitekture sem se odločila zelo zgodaj, že v osnovni šoli. Še kot študentka sem delala v arhitekturnem biroju, kjer smo delali večje projekte – javne zgradbe in tovarne. Takrat sem začutila, da je to mogoče preveč brezosebno, bližje so mi bile enodružinske hiše, kjer veš, kdo je uporabnik in kakšne so njegove želje. Z možem strojnikom, s katerim sva ustanovila skupno podjetje, sva velikokrat razpravljala o projektih, tako da sta bili hčerki nehote vključeni v delo. Tako sta zrasli z nekaterimi stvarmi, o katerih drugi otroci niso imeli možnosti slišati. Tudi sicer smo že od nekdaj sami veliko ustvarjali doma, recimo izdelovali pustne maske, zavijali darila, risali, šivali … Tako je Kaja šla po mojih stopinjah, pozneje pa še Lana.

Lana: Oče in mama sta imela skupaj pisarno in delavnico in ko sta delala, sva bili še medve s Kajo zraven. Vse nama je bilo zanimivo in tako sva nekako skozi igro zrasli z dizajnom. Arhitektura je res usidrana v našo družino.

Nekoč smo pregledovali stare družinske fotografije in ugotovili, da imamo več detajlov fasad in podobnih stvari s potovanj kot slik naju s Kajo. Ko sva bili majhni, sta nama starša, ko smo kam šli, vedno pokazala zanimive stvaritve. Eden največjih dejavnikov, da sva se odločili za arhitekturo, je bil, da najina starša res veliko delata, vendar svoje delo jemljeta kot hobi. Uživata v tistem, kar počneta. Ko sem se vpisala na fakulteto, sta mi mama in Kaja povedali, da arhitektura ni posel, ampak je način življenja. In to je dejstvo – ko se dela, se dela intenzivno in neprekinjeno.

Kaja: Arhitektura je način življenja in če odraščaš z njim, ti nekako zleze pod kožo. Malo za šalo malo za res – skoraj nimaš druge izbire. Ko hodiš naokoli, te zanima, kako so stvari oblikovane, pa ne mislim samo na omare in krožnike, ampak tudi na javni prostor in razne konstrukcije. To je celosten pristop; tudi da uspeš narediti dober dizajn, moraš biti vsestranska osebnost. Delo ni monotono, ni pisarniško; proces izdelave projekta je vedno edinstven, vedno ti da nove izkušnje in zdi se mi, da tudi kot človek rasteš z vsakim novim projektom. Vsak te nečesa nauči in dejansko si v arhitekturi vse življenje v procesu učenja.

Maca: Pri delu za naročnike smo naredili kar nekaj takih izdelkov, za katere so nam prijatelji rekli, da bi jih lahko serijsko izdelovali. S hčerkama smo si želele, da bi imele svojo blagovno znamko pohištva. Najprej si nismo niti upale priznati, da se tega posla lahko lotimo, dokler ni prišla kriza v gradbeništvu, ko je bilo manj dela pri projektiranju in več časa za druge stvari.

Kaja: Takrat smo se šele lahko začele ukvarjati z izdelki, ki so bili sicer že razviti, vendar so ostali »v omari«, ker je bilo preveč drugega nujnega dela. Stojalo za oblačila Plutoo je mama na primer zasnovala že pred desetimi leti, medve z Lano pa sva ji pomagali do njegovega končnega videza. V bistvu je bilo narejeno za očeta, ki gre iz delavnice večkrat na dan na sestanek, pri tem pa si preobleče srajco. In ker je bila ta vedno zmečkana, je mama čisto iz praktičnih razlogov začela razvijati stojalo, da mu ne bi bilo treba zamenjati več srajc na dan.

Maca: V bistvu vsi naši izdelki izvirajo iz nekega problema v življenju in si z njimi olajšamo bivanje. Snovati jih začnemo iz potreb.

Lana: Kot arhitekt moraš biti po eni strani tehnični inženir, po drugi pa sociolog. Pri delu s strankami moraš imeti neizmerno količino potrpežljivosti in razumevanja, saj se je treba postaviti v njihovo kožo. Jaz sem na primer tehnični tip in vedno znova občudujem mamo, da ima toliko občutka za ljudi. Tudi ko delamo projekte, stremimo k temu, da jim olajšajo življenje ...

Kaja: … in da dvignejo kakovost bivanja. Da so na primer servisni prostori urejeni tako, da za nujna dnevna opravila porabiš čim manj časa in da potem uživaš v bivalnem prostoru.

Maca: In da se seveda vse najbolj ekonomično izvede. Vedno je izziv neko stvar narediti kakovostno in čim ceneje.

Lana: Filozofijo »custom design«, se pravi za vsakega naročnika posebej, smo prenesle na serijske izdelke. Vsi so večnamenski in si jih lahko vsak prilagodi svojim potrebam. Včasih se zgodi, da naši kupci najdejo uporabnost, ki je niti same nismo predvidele.

Maca: Srečo imamo, da smo tak tim, ki lahko spravi ideje do stopnje, ko se lahko izdelke izdeluje serijsko. Čisto drugačen pristop je, ko delaš en sam izdelek; to je drugačna filozofija izdelave kot pri serijskem izdelku, ki mora biti ekonomično in čim hitreje narejen, paziti je treba na lepe detajle in na to, da je dolgotrajen. Pove nam, kakšna je možna tehnična izvedba, in potem se odločimo, do katere mere lahko izdelavo še optimiziramo in kje želimo, da prevlada dizajn.

Kaja: To je naša velika prednost, ker imajo oblikovalci pogosto problem, kako ideje spraviti do resnega izdelka, ki je narejen za proizvodnjo. Pri tem je lahko interakcija med nami in očetom precej intenzivna. Iz njegovih izkušenj vemo, kako optimizirati izdelek, ga izboljšati, poceniti in kako poenostaviti proizvodnjo. Pri tem smo se tudi me ogromno naučile.

Lana: V Sloveniji marsikje primanjkuje rokodelcev, ker so predvsem zaradi trenutnega stanja našega gospodarstva zaprli delavnice. Oče odlično pozna tehnologije obdelave različnih materialov in ve, kaj je možno narediti in česa ne.

Lana: Vedno. (smeh)

Maca: Seveda pride do nesoglasij, saj vsak razmišlja po svoje. Vsi smo zelo dinamični, lahko bi celo rekla kolerični. Naš problem je, da smo vsi štirje voditelji in da imamo v glavi že vsak svojo rešitev, in potem pride do »borbe«. Imamo poseben način komuniciranja, da si vse povemo takoj in včasih zelo na glas, ampak potem si pustimo uro ali dve, da vsak pri sebi zadevo premelje. Midva z možem, s katerim delava skupaj že več kot trideset let, sva že zgodaj ugotovila, da ko se prerekava, tako ali tako nič ne rešiva, ker braniva vsak svoje stališče. Takrat bi lahko naredil tudi kaj proti samemu sebi, da bi zmagal, kar pa ni cilj. Potem sedemo skupaj in se lepo pomenimo.

Kaja: Ko razvijamo izdelek, vedno obstaja več rešitev. Ne glede na uporabnost je še vedno odprto vprašanje o obliki. In če smo tri, navadno glasujemo, pri čemer večina zmaga.

Lana: Najpomembnejše je, da nobeden ni trmast. Ko se ohladimo, izberemo rešitev, ki se nam vsem zdi najbolj razumna. Dejstvo je, da ima v začetku vsakdo v glavi svojo idejo in je zato težko priti skupaj. Potem velikokrat ugotovimo, da je kombinacija vsega najboljša rešitev. Nesoglasja nas v bistvu spodbujajo k razmišljanju in razvijanju.

Kaja: Mama ima trideset let izkušenj, ki jih ni moč nadomestiti s petimi leti šolanja. Ko se sreča s težavami, jih zna prej rešiti. Takoj prepozna problem, vendar nama z Lano včasih pusti proste roke, da se ga lotiva, ker so neznanke lahko najina prednost – ko stopava v prazno in iščeva nekaj novega, kar še ne obstaja.

Maca: Ugotovila sem, da sem včasih pri svojih letih preveč omejena s tem, da mora biti izdelek čim ceneje in čim hitreje narejen, ker veš, kakšni problemi lahko nastopijo pri izdelavi. Če vidim, da imata hčerki novo, boljšo idejo, vedno poskusimo v tej smeri. Navadno pa zmaga kombinacija obojega.

Kaja: To se dobro vidi pri naši liniji Steelline, ki jo z vsako novo serijo, ki jo damo na trg, nekoliko spremenimo, izboljšamo.

Maca: Linijo Garden Gourmet smo predstavili na »top idejah« na lanskem Ambientu. Gre za kompleksen sistem vrtne kuhinje in zdaj se trudimo poceniti proizvodnjo. Problem je, ker je v Sloveniji kupna moč nizka, to pa je linija z dodano vrednostjo. Peči, ki smo jo razvili v sodelovanju s podjetjem IMAG, d. o. o., in je eden od elementov – gre za kombinacijo krušne peči spodaj, štedilnika na sredi in žara na vrhu v enem elementu – namreč ni moč kupiti v nobeni trgovini. Velika prednost te modulne kuhinje je, da se lahko prestavi ali dopolni. V stikih s strankami ugotavljamo, da bi lahko sistem dopolnili še z utami. Dopolnjeno linijo bomo, upam, predstavili na spomladanskem sejmu Dom.

Lana: To je pohištvo za ljudi, ki so gurmani in uživajo v kuhanju ter si želijo na vrtu imeti vso opremo. Temu je primerna tudi cena. Že med nastajanjem našega podjetja smo se odločili, da bodo naši izdelki kakovostni in da ne bomo počeli tega, kar počnejo skoraj vsi proizvajalci, se pravi, vedno bolj varčevali z materiali in izvedbo. Vsi naši izdelki so narejeni tako, da jih kupci lahko kupijo samo enkrat v življenju. Ne obrabijo se, poleg tega pa jih je možno reciklirati.

Kaja: Čez slab mesec prihajata še razširjena prilagodljiva serija kovinskih in lesenih poličk Steelline, namenjena kuhinjam, uporabna pa tudi v kopalnicah, ki bo predstavljena na pohištvenem sejmu Ambient, in čisto nova linija obešalnikov za oblačila iz železnih cevi z imenom Ce-vi. Plutoo je dizajnerski element za prostor, medtem ko obešalniki Ce-vi niso tako reprezentativen kos pohištva, čeprav so lepi, ampak so predvsem zelo uporabni za manjše prostore.

Lana: Z linijama Steelline in Ce-vi nadaljujemo svoj moto fleksibilnosti in modularnosti. Smo pa nekoliko posebni v slovenski sferi oblikovanja, kjer oblikovalci večinoma delajo z lesom. Za kovino smo se odločili, ker ima oče kovinsko delavnico ...

Kaja: … in ker menimo, da morajo biti veliki pohištveni elementi leseni, medtem ko morajo biti dodatki k pohištvu čim bolj enostavni in združljivi z lesom, ki je že v domu, zato smo izbrali kovino.

Kaja: Na sejmih se pojavljamo že tretje leto. Imamo vse več izdelkov in nas javnost vse bolj prepoznava.

Maca: Reči moram, da je trženje naša šibka točka in največji izziv. Zadnji dve leti se temu veliko posvečamo, velikokrat pa gredo informacije tudi od ust do ust. Močno nam je pomagalo, da smo se povezali z makedonskim izdelovalcem pohištva Feydom, za katerega smo naredili posebno linijo. Predstavljamo se tudi v salonu Magnet Design v Ljubljani, v katerem smo združeni slovenski oblikovalci pod vodstvom gonilne sile Roberta Kluna. In to je tisto, kar slovenski trg potrebuje – da se domači izdelovalci povezujemo in si pomagamo pri trženju. Znamo delati in znamo dobro delati, kar moramo predstaviti tako našemu občinstvu kot tujini. Če smo skupaj, smo močnejši in bolj prepoznavni.

Kaja: V začetku je videti zelo visok, vendar ga je moč preskočiti. Doslej je prevladovala miselnost, da je vse, kar je tuje, boljše od slovenskega. Šele zdaj so slovenske znamke začele pridobivati veljavo. Rezultati prihajajo počasi. Pri nas je trajalo tri leta, da so nas kupci začeli bolj množično sprejemati. Treba je trdo delati, imeti ponosno držo in biti vztrajen. In ne smeš se prestrašiti, ko nekdo reče, da so tvoji izdelki dragi. Proizvodnja je pri nas pač dražja kot na Kitajskem, ker so izdelki kakovostni in delavci bolje plačani.

Maca: Kriza nas je postavila pred globalni razmislek, da bi tako kot v preteklosti spet premišljeno kupovali kakovostne izdelke, ki trajajo več deset let. Mislim, da je čas, da spet začnemo uživati v stvareh, in ne samo v nakupovanju, s katerim nas je omrežila evforija gospodarskega razvoja. Pravzaprav ob nenehnem kupovanju sploh nismo imeli časa uživati v teh stvareh. Proizvodnja in trgovine bi kljub temu dobro delale. Prodali bi manj izdelkov, a bi bili ti zaradi višje kakovosti dražji. Tako bi vsi v proizvodni in trgovski verigi dostojno preživeli. Ni stvar v kvantiteti, temveč v kvaliteti. To je naše načelo in od njega ne bomo odstopili.