Slavni francoski ekonomist Thomas Piketty je prejšnji teden predlagal, da bi morali po svetu zbirati pomoč za revne države, ki so ob podnebnih spremembah najbolj izpostavljene, in sicer tako, da bi obdavčili posameznike glede na to, za koliko izpusta ogljikovega dioksida so pri svoji potrošnji raznih dobrin odgovorni. Že v junijski encikliki je v pripravah na pariško podnebno konferenco Združenih narodov papež Frančišek obtožil bogate države, da so s svojim potrošništvom povzročile segrevanje ozračja, ki ogroža pridelavo hrane v najrevnejših predelih sveta, še posebno v Afriki.
Na pariški konferenci bi se države morale predvsem dogovoriti o manjšem izpustu toplogrednih plinov, na kar za zdaj dobro kaže, saj Kitajska podpira zmanjšanje emisije toplogrednih plinov. Ne gre samo za to, da kitajska emisija toplogrednih plinov dosega četrtino vse svetovne, ampak tudi za to, da lahko Peking prek mnogih vzvodov, kot je ta, da neki državi odpre ali zapre svoj velikanski trg, vpliva na številne države, ki imajo zadržke do ukrepov proti segrevanju ozračja. Vsekakor bo zelo težko doseči cilj konference, da se do leta 2100 glede na leto 1880 povprečna temperatura poviša za največ 2 stopinji Celzija oziroma za 1,2 stopinje od danes do leta 2100.
Poročilo Svetovne banke
V priprave na pariško konferenco se je vključila tudi Svetovna banka. V nedeljo je objavila poročilo, ki kaže, da se bo brez odločnih ukrepov proti izpustu toplogrednih plinov in brez pomoči revnim državam število oseb, ki živijo pod pragom revščine, do leta 2030 povečalo za 100 milijonov. Tudi Svetovna banka poudarja, da je boj proti segrevanju ozračja tudi boj proti revščini, saj bodo podnebne spremembe najbolj prizadele revne. »Premoženje revežev, ki ni na bančnem računu, ampak je v živini ali prebivališču (ob morju), je zelo izpostavljeno in ga podnebne spremembe lahko povsem uničijo,« piše v poročilu Svetovne banke.
Revne družine imajo prihodek v glavnem od kmetijstva in večji del svojega zaslužka namenijo hrani, zato bi jih ob suši, ki bi bila posledica segrevanja ozračja, slabe letine in dvig cen hrane hudo prizadeli. Veliko bolj pa jih prizadenejo tudi bolezni, ki jih spodbujajo podnebne spremembe, kot sta diareja in malarija. Da bi se zdravili, se morajo, ker niso zdravstveno zavarovani, odpovedati velikemu delu svojega majhnega premoženja. »Tudi ljudje, ki so malo nad pragom revščine, lahko povsem osiromašijo, ko poplava uniči njihovo majhno podjetje ali pa suša zdesetka njihovo čredo.« Svetovna banka zato predlaga okrepitev socialne zaščite, s katero je mogoče takoj pomagati prizadetim.
Samo s hitro pomočjo, kakršna je bila na primer leta 2013 po tajfunu Jolanda na Filipinih, je mogoče preprečiti trajne posledice za zdravje otrok in razprodajo živine. Študije v Etiopiji in Malaviju kažejo, da lahko potrebna pomoč za posameznika poskoči s 40 na 1050 evrov glede na to, ali je pomoč poslana takoj ali šele pol leta po začetku krize. Filipinski primer boja proti revščini pa kaže, da so poleg socialne zaščite pomembni tudi šolanje otrok, redni zdravniški pregledi in naložbe v razvoj kmetijstva. Vse to bi hkrati z zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov zmanjšalo izpostavljenost revnih po svetu podnebnim spremembam. »Če ne bomo ukrepali zdaj, bodo posledice po letu 2030 veliko hujše,« pravi Stéphane Hallegatte, glavni avtor poročila, ki vsebuje tudi zahtevo, da bi se pomoč revnim, tudi pri dostopu do vode, in socialna zaščita financirali iz davka na izpust ogljikovega dioksida, na primer 10 dolarjev na tono.
Pikettyjeva študija
V Köbenhavnu so leta 2009 visoko razvite države obljubile, da bodo vsako leto namenile 100 milijard dolarjev (88 milijard evrov) za pomoč revnim državam v boju proti posledicam segrevanja ozračja. O tej vsoti pa bodo v Parizu čez tri tedne še razpravljali.
Po mnenju francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja bi bilo za pomoč revnim potrebnih 150 milijard evrov na leto. Da bi dosegli to vsoto, bi bilo treba po Pikettyju progresivno obdavčiti vse, ki so nadpovprečno odgovorni za emisijo toplogrednih plinov, ki jih povzročajo s svojo potrošnjo. Drug način, da bi prišli do 150 milijard, je obdavčitev odstotka najbogatejših. Po Pikettyju je 1 odstotek najbogatejših ljudi na svetu s svojo potrošnjo odgovoren za izpust povprečno 200 ton ogljikovega dioksida na leto. Najrevnejši prebivalci Hondurasa, Mozambika, Ruande in Malavija so na primer 2000-krat manjši onesnaževalci, saj je na vsakega od njih vezan izpust 100 kilogramov ogljikovega dioksida na leto.
