A odgovor, zakaj je tako – zakaj vinu v čast trikrat v enem tednu brcamo pamet v rit – za državo pa nam je malo mar, je skrit v državi sami. Če sledimo aksiomu, da je v vinu resnica, smo narod, ki je zavezan resnici ali vsaj iskanju le-te. Trikrat v enem tednu smo pripravljeni broditi po novem vinu, da bi v njem našli resnico. Če to ni ultimativna žrtev, potem res ne vem, kaj je... Samo – mi vemo, da občasno, res samo občasno, a vendar kdaj pa kdaj, v vinu človek res najde resnico, z državo pa nas izkušnje učijo, da je iskanje resnice sizifovo delo. Zato častimo vir resnice, s čaščenjem države pa imamo nekaj težav.
In mojstri, ki za nas in v našem imenu vodijo to trikrat slavljeno tvorbo, nam nočejo olajšati dela, ko se trudimo verjeti tudi v državo in ne le v vino. »Mi se ne zavzemamo za postavljanje ograj, seveda pa moramo nadzirati meje in smo tudi sami vzpostavili nadzor,« je konec oktobra dejal premier Cerar in dodal, da »ni razloga, da bi kdo na naši meji postavljal žice ali ograje«. Nekaj dni kasneje je ta, ki v našem imenu in za nas vodi državo, govoril za CNN. Dejal je, da »ograje na meji po vzoru Madžarske Slovenija ne bo postavila«. Dopuščam možnost, da se je kaj izgubilo v prevodu – približno tako, kot se je iz ravnanja njegove stranke izgubil tisti »moderni center« iz imena – a nazadnje, ko sem pogledal v slovar slovenskega knjižnega jezika, je imel izraz »ne bo postavila« samo en pomen in ta nekako ni skladen z današnjim ravnanjem vlade.
Pri vinu, ki mu danes častimo naravni prirastek okoli 85 milijonov litrov, je skladnost etikete z vsebino precej bolj uravnana. Če piše teran, je v steklenici v 99 odstotkih teran in če je v steklenici teran, je v 100 odstotkih rdeče barve. Tako preprosto je to pri vinu. Pri voditeljih države pa je tako, da izjava »ne bo postavila ograje« lahko pomeni prav to, lahko pa pomeni »prav zdaj naročamo nekaj kilometrov tehničnih ovir z ostrimi elementi«. Vino je, dokazano, precej manj zapleteno.
