»Tehnična sredstva« so politično nevtralizirani izraz za žično ograjo. Slovenija in s tem Evropska unija se torej obdajata z žično ograjo. Če naj taka ograja služi svojemu namenu, bo morala biti na njej tudi kakšna bodica, tako da bomo lahko tej ograji rekli bodeča žica. Slovenija ima v Evropski uniji končno zgodovinsko vlogo: Slovenija obdaja Evropo z bodečo žico. Bodečo žico sicer postavljamo zato, da bi zaprli pot tistim, ki prihajajo od zunaj. Ampak ko delamo to, same sebe obdajamo z bodečo žico. To je prvi vidni, nazorni, otipljivi izraz pretvorbe Evropske unije v koncentracijsko taborišče. Zbirne centre postavljamo za begunce z Bližnjega vzhoda. Sami sebi postavljamo, same sebe zapiramo v koncentracijsko taborišče.

Če kdo nima v življenju početi ničesar pametnejšega, lahko gre zbirat izjave o svobodi gibanja, ki so se vrstile, množile in kopičile ob vzpostavljanju Evropske unije. Seveda lahko rečemo, da je bila to vseskozi propaganda. Ampak da se bodo stvari obrnile tako hitro in tako drastično, pa tudi tisti, ki smo bili že vseskozi nejeverni do Evropske unije, nismo pričakovali. Ko zdaj omejujemo svobodo gibanja drugim, samim sebi jemljemo svobodo.

V tem je nekaj – kako naj rečem? – poetične pravičnosti. Nekoč v davnih časih, ko je Evropa še hotela biti racionalna, ko je imela svoje razsvetljenstvo, so njeni intelektualci znali povedati marsikaj kritičnega o tem, kako so se evropske države obnašale do sveta zunaj sebe. In svoje misli so znali oblikovati tako, da jih je še vedno veselje brati in citirati. Abbé Raynal, skupaj z Diderotom med prvimi kritiki kolonializma, je dejal, da kdor jemlje svobodo drugim, sam ne more biti svoboden. Ob tem, kako danes »rešujemo« tako imenovano begunsko krizo, velja ta Raynalov izrek tudi za nas. Ko kratimo svobodo bližnjevzhodnim beguncem, jo izgubljamo sami.

Ampak tu ne gre le za to, da jim kratimo svobodo. Tu gre najprej za to, da smo te ljudi še prej radikalno »osvobodili«. Osvobodili smo jih njihovih držav, mest, vasi, domov, svojcev, prijateljev, imetja... Brutalno, z vojaškim nasiljem in z razpihovanjem in organiziranjem vojaškega nasilja smo jih izluščili, iztrgali iz vsega, kar je bilo njihovo življenje, in ta gola življenja, ki so ostala, zdaj naplavlja v naše kraje. Tudi za to imam pri roki komentar iz davnih razsvetljenskih časov. Raynalov mlajši sodobnik Immanuel Kant je zapisal, da bodo ognji, ki jih je evropska kolonialna ekspanzija zanetila po svetu, »prišli« nazaj k nam domov.

Ko projiciramo to Kantovo napoved na naše današnje razmere, pa ne smemo biti »prekratki«. Ne smemo se ustaviti pri tem, da te nesrečne begunce vidimo kot nadlogo, ki smo si jo nakopali, ker smo nasilno uničili njihove države in vse drugo. Naša kazen niso ti begunci, ki vznemirjajo naša ustaljena življenja. Ti ljudje so žrtve našega početja: žrtve početja naših vlad in naddržavnih evropskih institucij, ki smo jih avtorizirali, da delujejo v našem imenu, in katerih delovanje sprejemamo. Govoriti o teh ljudeh kot o naši kazni bi bilo skrajno nedostojno in tudi žaljivo do njih. Naša kazen je tisto, kar zdaj delamo samim sebi. Naša kazen niso begunci, temveč bodeča žica, s katero smo se obdali, da bi se obvarovali pred njimi.

Se lahko obvarujemo pred samimi sabo? Možnost za to bomo imeli samo, če zaustavimo ne begunce, temveč naše vladajoče politike. Ti so grožnja – prava in največja grožnja – našemu življenju. Da bomo imeli bodečo žico okrog sebe, je, kot je videti, že odločeno. Upam, da bo Cerar toliko moža, kot se je včasih reklo, da bo šel postavit prvo sekcijo bodeče žice. Naj povabi še kako evrokratsko gnusobo in naj se slikajo in postavijo spominsko ploščo, da se bo vedelo, kdo je postavil temeljni kamen evrokonclagerja.

Metode za nadziranje in obvladovanje begunske populacije, ki jih zdaj razvija in izpopolnjuje Evropska unija, bodo prej ali slej služile za nadziranje in obvladovanje evropske populacije – nas samih. Koliko tega že deluje, pa še nismo opazili? Prisluškovanje našim telefonskim pogovorom, registriranje in branje naše elektronske pošte in bog si ga vedi kakšni posegi še vse v našo zasebnost ne zadoščajo. Vladajoče elite na obeh straneh Atlantika gradijo infrastrukturo in dodeljujejo in preizkušajo bolj robustna sredstva za podrejanje populacije. Pripravljajo se na morebitni izbruh ljudskega nezadovoljstva.

Sedanja kriza pride oblastnikom prav za krepitev »agencije za nadzor evropskih meja« in za načrtovanje »evropske mornarice, ki bi varovala zunanje meje EU«. Danes se zdi, da so ti ukrepi potrebni za preprečevanje vdora tujih populacij v evropski prostor. Jutri ali pojutrišnjem bodo te in podobne sile skrbele za to, da ne bi kdo ušel iz EU.