Že vse od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega tisočletja se vleče saga o veliki vrnitvi Branimirja Štulića - Johnnyja, največjega pesnika med rockerji z območja nekdanje skupne države, ki je za seboj pustil armado zamaknjenih in nepotešenih oboževalcev. Njegova karizma niti po 34 letih, kolikor je minilo od izida istoimenskega albuma njegove skupine Azra, prav nič ne izgublja. Ravno nasprotno.
Noče se vrniti na kraj zločina
S časovnim odmikom, ki prav nič ne škodi njegovim večnim skladbam, kot so Krvava Meri, Ljudi samoće, Lijepe žene prolaze kroz grad, A šta da radim, Balkan in druge, le še krepi svojo avreolo. Paradoksalno pa jo ohranjata ravno njegova trma in vztrajanje v odločitvi, da se nikoli ne vrne na kraj zločina, torej na območje nekdanje skupne države, od koder je nekega dne, tam v drugi polovici osemdesetih, brez pozdrava, kot kakšen osamljen, nenapovedani begunec odjadral na Nizozemsko, v bližino mesta Utrecht, kjer z ženo živi še danes. Vsega skupaj je tam tako že slabih 30 let, pisanje pesmi pa je zamenjal s prevajanjem. In čeprav v pesmi Morao sam otići trdi, da se je nehal boriti, ni videti tako, saj na srbskih in hrvaških sodiščih vztrajno, a za zdaj neuspešno zahteva milijone evrov, ki naj bi mu po njegovem pripadali od avtorskih oziroma založniških pravic. Izračunal je denimo, da mu samo Croatia Records, pravna naslednica Jugotona, dolguje 25 milijonov evrov (25 evrov na prodano ploščo), čeprav obenem pravi, da mu ni do denarja, ampak do pravice. »Pokradli so me,« benti nad založbami ob tistih redkih trenutkih, ko se oglasi v javnosti, zraven pa redno vse pošilja v tri krasne.
Prerok, ki je prepeval o nas vseh
V času, ko skorajda ni benda z zvenečim imenom, ki se ne bi še enkrat sestavil in nanizal vsaj nekaj nastopov, je zagrebški trubadur makedonskih korenin in anarhičnega značaja še naprej neomajen v svoji azilantski duši. Včasih sicer deluje, kot da se pusti prositi in moledovati svojim oboževalcem, a vse brez uspeha. Kot da bi že vnaprej vedel, kaj bi se zgodilo, če bi sprejel katero od ponudb, vrednih tudi več sto tisoč evrov. Preznojenega in energičnega Johnnyja, ki prepeva Balkane, Balkane moj, verjetno ne bi bilo več, saj bi se njegova odmaknjena karizma skrhala. Gonja za Štulićem je dosegla vrhunec pred časom, ko ga je v Novi Sad povabil direktor tamkajšnjega kulturnega centra, ki je potrkal na njegovo vest tako, da mu je predstavil obupen položaj, v katerem je njihova mladina. Med drugim mu je napisal, da je vse manj tistih, ki so sposobni navdihniti milijone duš. Po njegovem naj bi takšni, kot je bil Štulić, ki je podžigal kritiški um, ustvarjalnost, izobraževanje in upor nadvladi zlobnih, obskurnih povprečnežev, postali pravcata rariteta in zato zlata vredni. Direktor Bojan Panaotović apelira nanj in njegovo pobeglo vest, naj pride v njihov kulturni center, da bi tamkajšnja mladina videla avtentičnega umetnika, sposobnega predramiti široke ljudske množice. A vsaj do danes je ta bolj kot ne simbolični apel naletel na gluha pesnikova ušesa. Prerok, ki je prepeval pesmi o nas vseh, takrat in danes, je dejansko napovedal, kako se bo vsa ta postsocialistična zgodba končala za večino zgrešenih primerov. In teh seveda ni malo. Pesem Rođen da budem šonjo bi lahko postala himna vseh, ki so se zataknili v zobeh krutega neoliberalnega cinizma, zato jo je vredno prepesniti v naš evropski jezik: »Rojen sem le zato, da bi bil zmene, ki ga lahko brcne vsak, ki se mu dvigne. Jaz sem bedna marioneta, v teh pridobitniških časih, od začetka pa do konca nesrečna številka.« Verzi so bili napisani nekje v začetku osemdesetih let prejšnjega tisočletja. Zato naj še kdo reče, da pesniki niso preroki.
