Prvi vzrok »pokojninske krize« je podaljševanje pričakovane življenjske dobe (upokojenci uživajo pokojnino vse dlje). V zadnjih petdesetih letih se je pričakovana življenjska doba v Sloveniji podaljšala za deset let, ob tako rekoč nespremenjeni upokojitveni starosti.
Drugi vzrok je nižji naravni prirast. Rodnost se je v Sloveniji skoraj prepolovila. Ženska je v Sloveniji v prvi polovici petdesetih let v povprečju rodila 2,6 otroka, leta 2014 pa le še 1,58 otroka. V prihodnje bo zato tudi manj vplačil v pokojninsko blagajno.
Pokojninska vrzel
Ker je torej delovnega prebivalstva v primerjavi z upokojenci vse manj, je razumljivo, da so plače s prispevki vse bolj obremenjene. Država se trudi to vrzel zakrpati s pokojninskimi reformami, ki pa vedno naletijo na zelo negativen odziv delovnega prebivalstva. Vendar pa brez reform pokojninski sistem ne bo več dolgo vzdržen (!).
Prejšnje generacije, ki so se upokojevale pri nižjih letih, so lahko pričakovale 80 odstotkov svoje povprečne plače v najboljših zaporednih desetih letih. Tisti, ki so v postopku upokojitve danes, lahko pričakujejo le 57,25 odstotka (moški) ali 64,25 odstotka (ženske) svoje povprečne plače iz najboljših 24 zaporednih let. Znižala se je torej pokojninska osnova in znižal se je odmerni delež, pogoji za upokojitev pa se le zaostrujejo, zato ob upokojitvi obvezno pride do padca standarda in pokojninske vrzeli.
Pokojninska vrzel je primanjkljaj pokojnine do višine 80 odstotkov zadnje plače pred upokojitvijo. Da lahko posameznik ohrani enak življenjski standard tudi po upokojitvi, namreč njegova pokojnina ne sme pasti pod 80 odstotkov zadnje plače, v nasprotnem primeru nastane pokojninska vrzel, ki jo mora pokriti iz drugih virov.
Majavi drugi steber
Leta 2001 se je zato začel uvajati sistem načrtnega varčevanja za starost, in sicer z uvedbo drugega pokojninskega stebra, s katerim bi posameznik s postopnim varčevanjem ob davčni stimulaciji prihranil za dodatno pokojnino. Vendar ima drugi pokojninski steber veliko pomanjkljivosti (donos, rigidnost, nelikvidnost, netransparentnost), uvajajo ga le redka podjetja in ne ponuja celostne rešitve, zato se mora vsak vsak sam lotiti načrtnega varčevanja za pokojnino tudi v tretjem stebru.
Ob načrtovanju varčevanja za pokojnino se nam poraja cel kup vprašanj: kdaj začeti, koliko varčevati, varčevati z mesečnimi ali enkratnimi vplačili, koliko bo znašala starostna pokojnina, kdaj predvidoma se bo moč upokojiti … Najtežje vprašanje pa je, kaj izbrati oziroma katera oblika varčevanja je v vsej poplavi produktov primerna. Vsak od nas namreč pripada določenemu tipu ljudi, glede na odnos do tveganja, časovni horizont, preference glede likvidnosti in fleksibilnosti in naložbeno strategijo.
Ključni napotki
Pravila, ki jih je treba upoštevati pri pokojninskem varčevanju:
– varčevati je treba začeti dovolj zgodaj, čas je največji kapital,
– vedeti je treba, kakšna bo vaša pokojninska vrzel oziroma koliko dodatne rente boste potrebovali,
– nujno je prilagajanje pokojninskega načrta življenjskemu ciklu in finančnim spremembam v življenju torej prilagajanje rešitev vam,
– potrebno je časovno prilagajanje rešitev okolju oziroma odzivanje na tržne spremembe.
Vsega tega ne boste zmogli zajeti v svoje varčevanje brez ogromne količine znanja in izkušenj s trga, zato naj vam pri načrtovanju pomaga strokovnjak – neodvisen in etičen osebni finančni svetovalec.
Že Albert Einstein je povedal, da je obrestnoobrestni račun najmočnejša vesoljna sila, zato z varčevanjem začnite pravočasno. Če namreč začnete varčevati dovolj zgodaj (ob prvi zaposlitvi), lahko cilj dosežete že z manjšimi mesečnimi zneski. Privoščite si lahko tudi večje tveganje in s tem na daljšo dobo višji donos. Za enak cilj, nominalno 100.000 evrov pri 65 letih, bi moral 25-letnik varčevati 23,70 evra mesečno pri 9- odstotni donosnosti (vplačal bi 11.376 evrov), 45-letnik pa ob enaki donosnosti kar 156,53 evra mesečno (vplačal bi 37.567 evrov).
Kako varčevati
Veliko finančnih gurujev svetuje, naj svoje premoženje razpršimo v različne naložbene razrede. Del razpoložljivih sredstev lahko vložimo v nepremičnino, da nam rento prinaša najemnina. Druga taka alternativna naložba je naložba v žlahtne kovine, kot so zlato, srebro in druge. Naslednji naložbeni razred so vrednostni papirji, ki jih kupujemo preko življenjskih zavarovanj, varčevanj v investicijskih skladih in drugih naložb.
Najbolj razširjena oblika varčevanja preko zavarovalnic so klasična in naložbena življenjska zavarovanja. Ta so primerna za tiste, ki bi radi po svoji smrti poskrbeli za svoje potomce ali druge dediče, zraven pa tudi privarčevali, saj gre del dogovorjenega mesečnega obroka za zavarovalno polico, del pa v naložbo. Naložbeni del v primeru doživetja dobimo na račun skupaj z morebitnimi donosi, z zavarovalnico pa se lahko dogovorimo tudi za rentno izplačevanje.
Za tiste, ki lahko za varčevanje namenijo le nekaj deset pa do nekaj sto evrov na mesec, so najprimernejša oblika varčevanja naložbe v vzajemne sklade. V njih je moč dosegati sorazmerno visoko donosnost ob sorazmerno nizkem tveganju (velika razpršenost naložb) ter vplačila prilagajati trenutnemu premoženjskemu stanju. Hkrati so sredstva v vzajemnih skladih tudi vedno likvidna.
Največ Slovencev ima svoj denar še vedno shranjen v nogavici in na banki, vendar so to naložbe z zelo nizko oziroma nično donosnostjo.
Popravnega izpita ni!
V svojem življenju varčujemo za pokojnino samo enkrat in popravnega izpita tu ni, zato se moramo načrtovanja lotiti natančno in premišljeno. Večina ljudi se namreč ne zaveda, da bo pokojnina najdražja stvar v življenju.
Izračun pove, kakšno moč ima obrestnoobrestni račun in hkrati tudi koliko kapitala potrebujemo, da si lahko pri 2-odstotni obrestni meri zagotovimo dvajset let želene rente: za 165 evrov mesečne rente potrebujemo 32.000 evrov, za 200 evrov rente potrebujemo 40.000 evrov kapitala, za 410 evrov mesečne rente pa 81.000 evrov kapitala.
Zato ne odlašajte z varčevanjem za pokojnino in začnite načrtovati ter varčevati zdaj – s pomočjo izurjenega in k etiki zavezanega osebnega finančnega svetovalca!
