»Odstraniti bom moral dve ali tri omare, da bom sploh lahko začel delati,« je novi urgentni center šaljivo opisal jeseniški zdravnik Robert Carotta. Za zdaj tamkajšnja urgenca »tabori« kar v vojaški bolnišnici Role, je spomnil. Na srečo, kot pravi, odlično improvizirajo. Vse pa kaže, da se jim improvizacija obeta tudi v novih prostorih. Ambulantni prostori so namreč premajhni, opaža zdravnik. Ponekod ob dvojih odprtih vratih skorajda zmanjka prostora za bolnika in tiste, ki ga zdravijo.
Delo pa bo težko organizirati tudi zato, ker dodatnim pacientom za zdaj niso sledile dodatne zaposlitve in denar. Novi urgentni centri, ki jih mnogi zdravniki še vedno vidijo kot dobro idejo, sicer prinašajo pomembne izboljšave: bolniku ne bo več treba hoditi od vrat do vrat, v pomoč pa bo tudi nova oprema. A hkrati se z novimi centri porajajo nove težave, razgaljajo pa tudi nekatere stare.
Na urgenco zaradi »starih« ortopedskih težav
Kako hudo je, je murskosoboški kirurg Milan Nemeš zdravniškim kolegom, s katerimi so konec minulega tedna v Portorožu razpravljali o razkoraku med idejo in realnostjo urgentnih centrov, ponazoril kar s posnetkom novega reanimacijskega prostora. Ta je urejen tako, da so zaposlenim napoti aparature in – sodelavci. V novih prostorih so začeli delati septembra, a se je od takrat pokazalo kar nekaj težav: od pomanjkanja zaposlenih do (pre)pogostega prihajanja bolnikov, ki ne sodijo na urgenco. Pomoč na primer iščejo zaradi ortopedskih težav, ki jih pestijo že leta.
Novi način dela s široko odprtimi vrati za bolnike tako opozarja tudi na predolge čakalne dobe, ki ljudi silijo v iskanje obvodov. Izkazalo pa se je tudi, da pri ohranjanju svoje nujne pomoči ne vztrajajo le od bolnišnic oddaljeni zdravstveni domovi. Enako razmišljajo tudi v nekaterih mestnih, se je pokazalo v Novi Gorici, kjer zdravstveni dom ne želi seliti svoje nujne pomoči. »Imajo svojo močno identiteto,« je pojasnil Jordan Polanc iz novogoriške bolnišnice.
Od bolnika, ki ga je povozil tovornjak, do zvina po košarki
Mariborski urgentni zdravnik Gregor Prosen je noč s četrtka na petek preživel na terenu. »Enega od bolnikov je ob hudi pljučnici doletel septični šok. Med drugim smo bili tudi pri bolnici z diabetesom, ki ji je močno padel sladkor v krvi.« V nasprotju s prvim gospodom ni potrebovala prevoza v bolnišnico – pomagal ji je že že kos kruha. V Mariboru že deluje novi urgentni center, eden od prvih med desetimi, ki so zrasli s pomočjo evropskih sredstev. Po novem letu pričakujejo dodatne spremembe. »Enotne vstopne točke bodo pomembna pridobitev za paciente. Ti bodo lahko ob katerem koli času pomoč poiskali v vseh urgentnih centrih. Tisti, ki so bolj bolni, bodo seveda na vrsti prej kot tisti, ki lažje počakajo. A pri tem se moramo zavedati, da so ti centri namenjeni urgentnim bolnikom, ne pa prehladom,« je opozoril Prosen, ki je zaposlen v mariborskem zdravstvenem domu.
Na ljubljanski urgenci na nove prostore še čakajo. Letos se je gradnja sicer premaknila z mrtve točke, a za zdaj morajo bolnike zdraviti v težkih pogojih. Na tamkajšnjem oddelku za travmatologijo zdravijo tako hudo poškodovane ljudi kot manjše poškodbe, ki bi jih lahko morda oskrbeli tudi kje drugje. Med najhuje poškodovanimi, ki so jim pomagali v zadnjem času, je bil moški, ki ga je povozil tovornjak.
»Imel je hude notranje krvavitve, zdrobljeno medenico, nestabilen prsni koš, poškodbe možganov... Takšne sestavljene poškodbe je treba reševati hitro in v pravem zaporedju,« nam je pojasnil predstojnik travmatološkega oddelka dr. Matej Cimerman. A hkrati oskrbijo tudi bistveno blažje težave. »Mladi spijejo nekaj piv, potem pa gredo sredi noči igrat košarko. Ko si nekdo od njih zvije gleženj, mu seveda pomagamo. Poskrbimo za vse, od bolnikov, ki bi brez pomoči umrli, pa do prask.« Dolgoročno bi bilo po njegovem oskrbo težko poškodovanih smiselno ločiti od pomoči pri manjših poškodbah.
