Sončni žarki si včeraj še niso povsem utrli poti med jutranjimi meglicami, ko je bilo pred ribiškim domom, kjer imajo svoje prostore člani Ribiške družine (RD) Barje, že živahno. Ribiške palice so pripravljene čakale na mizah, ribiči pa so neučakano pogledovali proti reki, ki je lenobno tekla mimo. Več kot šestdeset ribičev se je včeraj zbralo na Ščukarskem druženju v Zmajevem revirju, sedemurnem ribolovu na Ljubljanici in Iščici, ki ga je že tretje leto zapored pripravila skupina barjanskih ribičev.
»Ko smo se trije prijatelji včlanili v ribiško družino, med ribiči ni bilo družabnega dogajanja. Ker smo vsi radi lovili roparice, smo se odločili, da k ribolovu ščuk povabimo tudi druge ribiče, dogodek pa popestrimo z druženjem,« se začetkov Ščukarskega druženja danes spominjata idejni vodji in vodilni sili srečanja, izkušena ribiča Jan Rozman in Jure Ušeničnik Schifferstein. »Prvo leto se je vabilu odzvalo okoli dvajset ribičev, lani nas je bilo že enkrat več,« je z udeležbo na dogodku, ki počasi postaja tradicionalno srečanje ribičev z vseh koncev Slovenije, zadovoljen Rozman.
Ščuka in sulec zvezdi Ljubljanice
Da je ekipa za rdečo nit vsakoletnega druženja izbrala prav ribolov ščuke, ni naključje. »Razmere v Ljubljanici ji ustrezajo. Pogoji so dobri zaradi primernega toka, obilice hrane in številnih kotanj pod rečnimi bregovi, kjer lahko najde zavetje,« pojasnjuje Rozman. A prav zaradi številnih skrivališč, pa tudi zaradi skoraj povsem divje narave ob zgornjem toku reke in divjih rib ter vodostaja, ki ga uravnavajo z zapornicami, predstavlja ribolov na Ljubljanici tudi izkušenim ribičem velik izziv. »Kdor ribo ulovi na Ljubljanici, jo zna uloviti skoraj povsod,« je prepričan Ušeničnik Schifferstein.
In kdor na Ljubljanici ribo ujame, se lahko nadeja precej pestrega ulova. V Ljubljanici namreč ne plavajo le velike ščuke, temveč v reki živi okoli trideset različnih vrst rib, med njimi tudi smuči, krapi, mrene, kleni, prav tako sulci. Slednji so, opozarja ribič, zaščiteni, zato za sulčelov veljajo drugačna in strožja pravila. Je ena najbolj zavarovanih ribjih vrst pri nas, ki se jo sme loviti le od začetka oktobra do sredine februarja, dovoljeno število ulovljenih rib pa je tudi strogo omejeno. »Mestne reke, predvsem tiste, ki tečejo skozi glavna mesta in v njih sobivajo sulci in ščuke, so redke,« ob tem še eno od posebnosti Ljubljanice izpostavi sogovornik.
Ščuke velikanke tudi sredi mesta
Ker so prav prvi novembrski dnevi tisti, ko se ščuke prehranjujejo in s tem nabirajo zalogo maščobe, so ribiči včeraj zgodaj zjutraj samozavestno napovedovali, da se bodo na vabo ujeli veliki primerki. Na lanskem srečanju se je ribič lahko pohvalil s 93 centimetrov dolgo plenilko, ki jo je ujel v Trnovem, medtem ko je letošnji rekord 68 centimetrov velika riba, ulovljena na Barju. »V ospredju je sicer druženje, tekmovanje pa le popestritev in dodatna motivacija,« ob tem pove Rozman.
Prav zaradi dobre družbe se je letošnje »ščukijade« udeležil tudi dolgoletni ribič in ribiški čuvaj pri RD Železniki Stanko Mohorič. Za ribolov ga je kot šele sedemletnega fantiča navdušil stric in od tedaj zdaj že več kot petdesetletno navdušenje še vedno traja. »Ljubezen do ribolova je kot ljubezen do ženske. Če ti je všeč, je ne spustiš več iz rok,« opisuje predanost svojemu konjičku. Največja riba, ki jo je uspel ujeti, je bil 172 centimetrov dolg som. »Uro in pol sva se s prijateljem mučila, da sva ga izvlekla iz vode. Potrebnega je kar nekaj znanja,« pripoveduje Mohorič. Nato sta, doda, soma izpustila nazaj v vodo.
Ribičem sedem ur hitro mine
Tudi organizatorji Ščukarskega druženja so včeraj poudarili, da je na srečanju zaželen ribolov na način ujemi in izpusti. »Z ribami ravnajte previdno in pazite na njihovo počutje,« je Rozman še delil napotke, preden so se ribiči razkropili. Nekateri so se peš odpravili proti nabrežjem Ljubljanice in Iščice, drugi so se s čolni odpeljali na bolj ali manj skrite kotičke mestne reke. Na voljo so imeli dobrih sedem ur, potem pa so se vrnili v ribiški dom, kjer so primerjali fotografije rib, ki so se ujele na njihovo vabo.
»Sedem ur se ribiču pogosto zdi kot le nekaj minut,« je na vprašanje, če je v sedmih urah časa za dober ulov na pretek, odgovoril Nemanja Mitrovič. Ribič, ki je doslej svojo največjo ščuko, dolgo 82 centimetrov, ulovil prav v Ljubljanici, je eden mlajših članov RD Barje. Opaža, da med vrstniki ni veliko zanimanja za ribolov, podobno menijo tudi v ribiških družinah. »Začetnikom radi pomagamo pri prvih korakih v svet ribolova in trudimo se, da bi v naše vrste privabili čim več mladih,« sklene Ušeničnik Schifferstein.
