Tako ni dvoma, da je na tretjem koncertu za oranžni abonma stala v središču osebnost – svetovno znani flavtist James Galway. Da ne bo pomote: Galway je izjemen glasbenik, kar je na koncertu Slovenske filharmonije še enkrat več uspešno potrdil, a iz posebnih razlogov se je koncert iz klasičnega koncertnega dogodka vse bolj spreminjal v revijalni šov: mikrofon v solistovi roki, zbijanje kratkih šal, dodajanje popularnih viž, nastopanje v paru z ženo. Namesto da bi se torej izstopajoči solist dokazal kot neobhodni in kongenialni medij, skozi katerega teče glasba, je skušal pozornost zaobračati proti sebi. Seveda na največjo navdušenost občinstva, ki se je lahko smejalo šalam, požvižgavalo znane melodije, občudovalo šarm gostujočih glasbenikov in na koncu svojo hvaležnost/omiko dokazalo s stoječimi ovacijami in tako še samo aktivno, fizično participiralo ter dalo na ogled svoj lasten ego. Takšna modifikacija koncertnega dogodka seveda kaže na spremenjeno stanje: v njem je še prostor za kulturne, koncertne dogodke v najširšem smislu besede, Glasbe pa že dolgo ni več.
Galway je bil v svoji interpretaciji Mozartovega Koncerta za flavto predvsem izredno tonsko rafiniran. Njegova zlata flavta ima pridih božajoče mehkobe, tudi barvne spremenljivosti, Mozarta pa dojema z značilno konstantno gracijo, milino, nevsiljivo prešernostjo. Seveda se je v zadnjih dveh desetletjih spremenilo dojemanje Mozartove glasbe, ki se jo vse bolj razume kot jasen izrazni in umetniški akt samostojnega ustvarjalca in manj kot priložnostno božajočo glasbo za oddih. Kljub temu da Galway ni upihoval takšnih odločnejših tonov, pa je bil v svoji interpretaciji tudi v povezavi z orkestrom dosleden, neprekosljiv v mehkobi tona in njegovi lirični poetičnosti.
V nadaljevanju koncerta je skupaj z ženo Jeanne Galway poustvaril še Cimarosov Koncert za dve flavti – glasba bi bila seveda davno pozabljena, če ne bi prinašala dovolj možnosti za dvojno flavtistično žvrgolenje. V svojem času je Cimarosa sicer kotiral višje kot Mozart, razlog pa je bil enostaven in še danes aktualen: »cesarsko« občinstvo ni ločevalo umetniške izjave od ugodne šablone. Zakonca Galway sta Cimaroso izkoristila, kolikor se je pač dalo: v visokih legih sta žvrgolela in zračne pasaže flavt so se pretvarjale v pravo naravno požvižgavanje. Poslušali smo umetelnost flavtističnega tona na najvišji ravni ob plitvejši podpori glasbe, kar je davek repertoarju.
Manj ega je bilo potisnjenega na obrobje koncerta. V uvodni Merkujevi Baročni uverturi zmanjšan korpus godal pod vodstvom dirigenta Tae Jung Leeja sicer še ni zmogel odločno zarisati izrazne dvojnosti med počasnejšim uvodom in bolj polifono-motorično zaznamovanim nadaljevanjem, veliko bolj izstopajoč pa je bil zaključek koncerta s simfonično pesnitvijo Francesca da Rimini Petra Iljiča Čajkovskega. Lee je orkester prebudil, iz njega izvabil valujoče sile, predramljeno muziciranje, celo izrazno moč in skupinsko urejenost. Ob tako izrazito prebujeni interpretacijski volji je bilo škoda, da je dirigentu nekaj časa zmanjkalo še za zvočno bolj zaobljene linije orkestra. Na koncu koncerta se je torej osebnostna moč vendarle prelila tudi v glasbo, kar se mi je vedno zdela osrednja naloga glasbenikov.
