Da bi bila zadeva še bolj žalostna, britanska vlada v isti sapi govori, da je potrebno enkriptirati mrežo javno dostopnih govorilnic po Veliki Britaniji, saj so že zelo zastarele in nevarne za uporabo. In za zaščito predlaga varnostne protokole, za katere je ameriška NSA že potrdila, da jih lahko sama zaobide. Če za tabo vohunijo prijatelji, potem je vse v redu.
A enačenje skrbi za zasebnost in podpiranje teroristov je pravzaprav vsiljena in zlorabljena debata. Vsiljena s strani zagovornikov celovitega nadzora in vnaprejšnje kriminalizacije celotnega prebivalstva z namenom občutka varnosti. Da, občutka varnosti. Raziskave so namreč pokazale, da povečanje nadzora, zloraba zasebnosti in masovno zajemanje podatkov ne pripomore k večji varnosti in zaradi lažnega občutka varnosti pripelje do poslabšanja dejanske varnosti in večjih varnostnih incidentov. Dejanski učinek je torej diametralno nasproten od želenega.
Na dolgi rok se izkaže, da je največja težava neizobraženost in neinformiranost odločevalcev in ljudi, ki v strahu pred neznanim podprejo neznano. Podprejo nedorečene in marketinško spromovirane obljube po varnosti, ki se nikoli ne izpolnejo. Hkrati se ne zavedajo, da z uvedenim nadzorom takoj prekršijo spoštovanje zasebnosti posameznika oziroma skupine, ki jo nadzirajo. In da zasebnost izgubljena, ne vrne se nobena.
Bolj ko se naša družba premika v smeri k večji informatizaciji, bolj ko vedno več storitev opravljamo s pomočjo digitalnih poti, bolj je pomembno, da se o procesih in ukrepih pogovarjamo na podlagi dokazov in ne na podlagi doumnev. Da ne nasedamo na mnenja in strahove, temveč spremembe v družbi izvajamo na podlagi dejstev in merljivih učinkov.
Zato je potrebno debato preseliti na drugo igrišče. Namesto doumnevne podpore teroristov z zagovarjanjem zasebnosti začnimo zagovornike nadzora spraševati – Zakaj podpirate uničevanje posameznikove zasebnosti na podlagi neutemeljenih in nedokazanih prednostih boja proti terorizmu?
