Poleg formalnega odstopanja od prevladujočega okusa (slika šteje za pionirsko delo romantičnega slikarstva) je bila slika inovativna na še enem področju: prikazala je pravzaprav aktualno politično situacijo. Govorimo seveda o Géricaultovi sliki Splav Meduze in dogodku, ki se je zgodil tri leta pred tem. Po brodolomu francoske fregate Meduza se je večina ljudi – premožnejši sloj, aristokracija – vkrcala na rešilne čolne. Za preostale so na hitro stesali splav in nanj natrpali 147 ljudi. Obljubili so jim, da jih bodo vlekli s seboj do doma, a so ob prvi priložnosti presekali vrv, ki jih je povezovala. Po dveh tednih (brez hrane in vode) so splav bolj po naključju našli. Na njem je bilo le še 15 ljudi, ostali so pomrli od žeje, izčrpanosti, pretepov za ostanke hrane ali pa so jih… pojedli.
Odzivi na sliko so bili različni, a močna. Od navdušenja pa do zgroženosti ljudi, ki so se v galerijo odpravili gledat le »lepe stvari« (mimogrede, ljudje, ki menijo, da je šokiranje le stvar sodobne umetnosti, očitno niso dobro seznanjeni z umetnostno zgodovino). Večina si je bila enotna, da gre za simbol slabega vladanja, saj so za to plovbo »politično imenovali« kapitana, ki pred tem že 20 let ni več plul. Nekateri pa so podobo razumeli precej širše, tako kot zgodovinar Jules Michelet, ki je zapisal: »Naša celotna družba je na splavu Meduze.«
Precej različne odzive ljudi poslušamo tudi dandanes ob pravzaprav zelo podobnih prizorih: zasilna plovila, s katerimi prebežniki plujejo čez Sredozemsko morje – nekaterim uspe, drugi umrejo na poti. Sama po sebi se ponuja primerjava z Géricaultovim delom, a tu je zanimiva primerjava s še enim Splavom Meduze. In sicer tistim, ki ga je leta 1980 posnel Karpo Godina.
Pred tem filmom, svojim prvim celovečercem, je Godina zelo uspešno snemal kratke filme. Eden bolj znanih – »Zdravi ljudje za razvedrilo« – stoji kot nekakšen razmislek o tedanji Jugoslaviji. Popolnoma statični kadri predstavnikov manjšin v Vojvodini, vse skupaj pa podloženo z glasbo in komentarji lokalnih cerkvenih voditeljev. Ta skrajno duhoviti minimalistični film je takratnim cenzorjem naredil nekaj preglavic, saj jim ni bilo jasno, ali gre za pro- ali protirežimski film.
Film Splav Meduze je sicer zastavljen širše, govori o izgubljenih (umetniških) idealih, ljubezni, (ne)moči avantgarde… A v ozadju ima zelo pomemben podton, soroden omenjenemu kratkemu filmu. Sneman je bil v Jugoslaviji, državi, ki je že kazala močna notranja nasprotja, dogajanje pa je postavljeno v čas med obema svetovnima vojnama, torej v Kraljevino SHS, v državo, ki je takrat ni bilo več. V nekem intervjuju Karpo Godina omeni dogodek, ki je nenavadno dobro sovpadel prav s to na glas neizrečeno tematiko. Med snemanjem filma so nenadoma prišli »kamioni, avti in čudni ljudje«, ki so si za nekaj časa sposodili snemalno opremo in tehnike. Izvedeli so, da Josip Broz Tito umira. Ko je umrl, so potrebovali 1000 kamer, da so lahko posneli vso njegovo »zadnjo pot«, od Ljubljane do Beograda. Potem so kamere dobili nazaj.
Poglejmo zdaj na kratko skupnost, ki se ji reče Evropska unija. V EU naj bi bili država in Cerkev ločeni, a bi se nekateri Evropejci pred domnevno nevarnostjo nasilja, dogmatizma in verskega fanatizma branili kar z nasiljem, dogmatizmom in verskim fanatizmom. V EU naj bi se varovalo osnovne človekove pravice, a se v času krize raje rešuje banke kot javno zdravstvo. V EU naj bi se zagotavljala politična svoboda, a je glas ljudstva večkrat preslišan (na primer grški OHI ali nedavna odločitev predsednika Portugalske, da raje podeli mandat za manjšinsko vlado desnici kot za večinsko levici). V EU marsikje zares prihaja do getoizacije manjšin, kar je le bumerang dolgoletnega namernega odrivanja na družbeni rob (v obrobne četrti, na slabša delovna mesta…). V EU naj bi se (tudi kot kolateralna škoda begunske krize) domnevno radikalizirali tako skrajna desnica kot skrajna levica (pri tem, da »najskrajnejša« leva stranka nadaljuje »trojkine« ukrepe varčevanja, predstavniki skrajnih desnih strank pa pobijajo levičarske aktiviste in prebežnike). Begunska kriza je EU razkrila kot popolnoma neusklajeno skupnost: politiki sprejemajo ad hoc odločitve od danes na jutri, države si med seboj »nagajajo« s prebežniki in imajo popolnoma neusklajen skupni pristop, in to kljub temu, da naj bi varnostne službe že konec leta 2014 napovedovale možnost velikega povečanja števila prebežnikov itd.
Torej. Sicer mislim, da je v tem trenutku begunska kriza predvsem humanitarno vprašanje in da se je treba najprej temu primerno odzvati. A takoj zatem bi si moral vsak prebivalec EU ob pogledu na »filmske« posnetke kolon beguncev iz zraka (vsekakor je to boljša uporaba drona kot za metanje bomb) ter ob pogledu na prenapolnjena in smrtonosna plovila na Sredozemlju vendarle parafrazirati besede francoskega zgodovinarja: »Mi vsi smo na splavu«… Evrope.
