Ljudje avtomobile v veliki meri kupujejo z očmi, ko čustva prevladajo razum. Oblikovni trendi so se seveda skozi desetletja spreminjali, oblikovalci pa so bili vedno pomemben člen v proizvodni verigi. Slovenci smo lahko ponosni, da je med nami kar nekaj oblikovalcev, ki so pisali ali pišejo avtomobilsko zgodovino, številka ena pa je zagotovo Robert Lešnik. Pri vsega 44 letih se lahko namreč pohvali, da so mu v Stuttgartu zaupali odgovornost za zunanje oblikovanje vseh osebnih vozil z Mercedesovo značko na nosu.
Veliko vprašanje je, ali bi bil tako uspešen, če ga iz Slovenije ne bi tako rekoč pregnali, saj je kar trikrat padel na sprejemnih izpitih na ljubljanski fakulteti za oblikovanje. Ni mu preostalo drugega, kot da srečo poišče onkraj meje. Njegovo nadarjenost so hitro opazili. »Na koncu se je zame še najbolje izteklo. Slovenci namreč nimamo razvite avtomobilske industrije, zato je bila pot v tujino nujna. Poleg znanja pa je bila potrebna sreča. Ta me je kasneje v življenju vedno spremljala. V našem poslu je vse subjektivno – nekomu je izdelek lahko všeč, drugemu ne. Ko se enkrat prebiješ naprej, je vse veliko lažje,« se je spominjal Limbušan, ki je risal že kot otrok.
Na natečaju dobil 5000 mark
Tedaj je bil seveda še naiven, brez tehničnega zaledja. Zanimivo je, da risbe izpred več kot 20 let še vedno hrani. »Moram priznati, da ne vem natančno, kje, so pa bile te risbe v moji generaciji nekaj posebnega, saj sem bil nadarjen za risanje.« Ko se je odpravil na študij v Nemčijo, jezika še ni znal, a to ni bila ovira, saj je v oblikovalskem poslu angleščina jezik številka ena. Sprva je bil njegov nadrejeni Škot, kar mu je zaradi jezika ustrezalo, ker pa so bili študentje večinoma Nemci, se je bil prisiljen z njimi pogovarjati v njihovem jeziku, zato je znanje nemščine hitro osvojil. Študijska leta so bila plodna, ko je 14-dnevnik Auto Zeitung organiziral natečaj na temo naslednika mercedesa SL, pa je zmagal in pobral 5000 mark. »Ni bilo slabo za dve uri dela!«
Njegovega dela marsikdo ne razume najbolje, saj si vsi predstavljajo, da poseda v pisarni in riše. Dejansko pa je ključno kreativno vzdušje. Ko je bil na začetku poslovne poti, je delal ves čas – ko se je vozil z avtu, se prhal... Vseskozi je razmišljal o rešitvah; nekateri njegovi kolegi so bili tako najbolj kreativni ponoči ali ob poslušanju glasne glasbe. »Oblikovalci kreiramo prihodnost. Vsaj približno nam je znano, česa kupcem ne smemo ponuditi. Seveda imajo tudi podjetja svojo tradicijo, ki vpliva na oblikovanje. Ljudje se pogosto z avtom identificirajo in ga radi kažejo. Slovenci smo tipični predstavniki. Zato so avtomobili tako različni. Sicer bi bilo dolgočasno,« je pred časom dejal o svojem delu. Ko oblikovalec nekaj predstavi v obliki risbe, mora pri šefih zbuditi pozornost. Zato imajo oblikovalci kar nekaj trikov – povečajo kolesa, znižajo streho in avto razširijo. Seveda pa na končni model, ko gre avto v serijsko proizvodnjo, vplivajo številni zakoni in omejitve. Zato tudi avto deluje drugače, bolj umirjeno. Ob oblikovanju avtomobilov si je nekoč želel, da bi nekaj podobnega počel z letali. »Letala občudujem, še posebno konstruktorje starejših, iz druge svetovne vojne. Pri letalih ni modnih dodatkov, pomembni so aerodinamika in fizikalni zakoni. Vsako novo letalo je bliže popolnosti, ki pa je ni mogoče doseči. Ker so narejena po istih zakonih fizike, so si vsa zelo podobna.«
Avto mora imeti značaj
Ko je delal za Volkswagen, je nekaj časa živel v Kaliforniji. Znotraj koncerna je imel možnost, da spoznava nove dežele, saj so imeli studie po vsem svetu. Kaliforniji se ni mogel upreti, iz izkušenj pa je vedel, da je v lepem okolju mogoče delati še bolj zagnano in učinkovito. Kolegom je želel dokazati, da tam ni na dopustu. Tedaj so pri Volkswagnu zastavili projekt Moonraker, pri katerem je sodelovalo 25 strokovnjakov z vseh področij. Na obali so najeli hišo, sicer pa živeli z Američani, raziskovali njihove potrebe in trg na splošno. »Tako smo spoznali, kakšne so njihove navade in kakšne avte potrebujejo. Ker smo izvažali avte po okusu evropskega kupca, je prodaja padala,« se spominja tistih časov. Z leti si je zapomnil citat legende oblikovanja Pininfarine, ki je dejal: »Za avto ni nujno, da je lep, mora pa imeti značaj.« Avto je pač čustven objekt, ki se dotakne ljudi, in verjetno za nepremičnino najdražja stvar, ki jo kupimo v življenju.
O Nemčiji, kjer živi in kjer si je ustvaril družino, pravi, da ga tam vse spominja na Slovenijo – narava, navade ljudi, avtomobili. »Naša miselnost je podobna nemški, le da na neki drugi ravni. Leta 2009 je bila svetovna kriza, ampak pol leta kasneje je v Nemčiji ni bilo več in po tem letu je bilo za nemške proizvajalce avtomobilov vsako naslednje leto rekordno. Jug Evrope si od krize ni več opomogel in na ta jug sodi tudi Slovenija. Nemci imajo ogromno: tri avtomobile, pet televizorjev, dve hiši..., pa se vendar pritožujejo. Slovenci prav tako, le da na nižji ravni. Mislim, da bi vendarle moralo vladati nekakšno pozitivno vzdušje. Tega v Sloveniji ni in to me čudi,« je pred dvema letoma dejal za Playboy. V Slovenijo rad prihaja, a se po nekaj dneh tudi rad vrne v Nemčijo. »Je pač tako, da je to moj dopust, na dopustu pa se vsega prej ali slej naveličaš.«
