Val ksenofobije in strahu pred begunci je – po pričakovanju – v največji meri zajahala stranka SDS. Po zgledu svojega velikega vzornika, madžarskega premierja Viktorja Orbana, so Janševi slovenski demokrati že pred tedni svetovali postavljanje bodečih žic vzdolž slovensko-hrvaške meje in okrepitev pooblastil vojski. Zahteve SDS po izrednih sejah parlamenta in njegovih delovnih teles, na katerih med begunci »iščejo« teroriste in uničevalce krščanske Evrope, se vrstijo po tekočem traku.

Čeprav je druga desnosredinska stranka NSi pri nekaterih temah Janševi SDS v preteklosti že dala košarico, se ji pri pobudah za sklic sej o beguncih vedno znova pridruži. SDS pa nadaljuje dosedanjo prakso in NSi vedno znova izigra. Kot na primer pri zahtevi za sklic četrtkove izredne seje parlamenta, iz katere je Nova Slovenija želela črtati poziv k odstopu premierja Cerarja, a se v SDS na njihove pripombe niso ozirali. Tudi sicer je retorika NSi nekoliko bolj umirjena od govorice največje opozicijske stranke – izpostavljanju varnosti slovenskih državljanov na primer dosledno dodajajo nujnost zagotavljanja varnosti beguncev.

Tudi begunska kriza je potrdila, da je SMC stranka brez jasnih temeljev in brez prepoznavne politike. Nespretno se prilagaja zahtevam drugih strank in prevladujočim stališčem javnosti, Cerarjevo predvolilno poudarjanje moralne drže pa stopa v ozadje. Tako se je premier, čigar stališča bi tudi po ocenah njegovih političnih sopotnikov marsikdaj lažje uvrstili v desni center kot pa v levosredinski politični prostor, glede postavljanja ograje na meji s Hrvaško že precej približal stališčem SDS. Ne meni sicer, da bi jo bilo treba postaviti že pred tedni, dopušča pa njeno skorajšnjo postavitev. Ob tem sicer vztraja, da bo šlo zgolj za usmerjanje toka beguncev na najbolj izpostavljenih točkah, a se postavlja vprašanje, kolikšen bo ta tok, saj naj bi slovenska vlada za njegovo »usmerjanje« uvozila krepko preko sto kilometrov žičnate ograje.

Da je SMC mešanica levih, konservativnih in drugih stališč, je pokazalo tudi dogajanje ob zakonu o zakonski zvezi. V stranki, ki je sicer članica evropske družine liberalcev, so imeli pri zagotavljanju poslanske podpore izenačevanju pravic raznospolnih in istospolnih parov veliko težav. Po odločitvi ustavnega sodišča, da dovoli referendum o človekovih pravicah, pa se poskuša stranka izogniti aktivnejšemu sodelovanju v referendumski kampanji. Vendar pa SMC ni le mešanica različnih stališč, v njej je tudi cel kup funkcionarjev, ki nimajo stališč niti o najbolj usodnih predlogih vlade. Kako namreč drugače pojasniti, da se več ministrov SMC v nekajurni vladni razpravi o dodelitvi policijskih pooblastil vojski sploh ni oglasilo.

Koalicijska stranka, na katero bo begunska kriza po vsej verjetnosti najmanj vplivala, je DeSUS. Pragmatični Karl Erjavec, ki zna še kako dobro oceniti razpoloženje javnosti in napovedati trende v vladi, že nekaj časa izpostavlja predvsem varnostni vidik begunske krize in nujnost nabave ograje. Tudi če ga oplazi kakšna afera, pa uspe Erjavec pred volitvami svoje volilce vedno znova prepričati, da je on edini pravi borec za njihove pokojnine in regrese.

V precej bolj nesrečnem položaju se je znašla SD, v potezah katere je ostalo bore malo socialdemokratskega duha. Pod okriljem njihove obrambne ministrice Andreje Katič ter ob odločni podpori predsednika stranke in poslancev SD so bila vojski dodeljena določena policijska pooblastila. Čeprav v političnih vrstah poudarjajo, da so ta omejena s številnimi varovalkami, pa ni mogoče spregledati, da je s spremembo zakona o obrambi vojski omogočeno poseganje v civilno sfero tudi v mirnem času. To pa je zelo nevarna sprememba, ki se je ne bi smeli lotevati niti s tresočo roko.

V preteklih dneh so se poslanci odločili še za eno sporno potezo: zavrnili so razpis referenduma o omenjenih spremembah zakona o obrambi. Kar so utemeljili z zadnjimi popravki ustave, po katerih referendum o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč ni več mogoč. Ob tem pa se postavlja vprašanje, katero od omenjenih nevarnosti predstavljajo begunci: ali moramo pred njimi obraniti državo ali ogrožajo varnost ali so morda kar naravna nesreča?!

Tudi preprečitev zbiranja podpisov za referendum so Socialni demokrati odločno podprli. Prav tako niso povzdignili glasu proti žičnati ograji, ki jo je nabavila naša država. Nasprotno: predsednik stranke Dejan Židan, ki si ga je mogoče predstavljati tudi na čelu katere od ostalih parlamentarnih ali zunajparlamentarnih strank, na sejah vlade ne skopari s težkimi besedami na račun migrantov oziroma njihovega potencialnega ogrožanja varnosti in zdravja slovenskih državljanov.

Koliko volilcev lahko Socialni demokrati zaradi takšnih stališč in potez izgubijo, je težko napovedati, lažje je zaključiti, da si veliko novih z njimi ne bodo pridobili. Prav tako pa je težko napovedati, ali bodo volilci nagradili ali kaznovali vztrajno nasprotovanje Združene levice ograji na slovensko-hrvaški meji in vojski s policijskimi pooblastili. Pred dvema mesecema so anketiranci v javnomnenjskih raziskavah postavljanju ograj odločno nasprotovali, ob politični histeriji v zadnjih tednih se je javno mnenje precej spremenilo. Toda ZL si pohoda proti sredini niti ne more privoščiti – njeni volilci ji tega ne bi odpustili. Dejstvo, da ostaja edina stranka na levici, pa ji povečuje možnosti, da je ne bo doletela usoda več strank novih obrazov, katerih politični izlet se je končal že po enem samem parlamentarnem mandatu.