Red zoper družino – naša narodna krivda
Manj in manj je zdravih družin; manjše in manjše po družinah število otrok. Duhovna kriza in materialna stiska upropašča zdravje družine vsak dan bolj. Družbo zastruplja gniloba pri korenini. In vendar družba stanje, ki gnilobo pospešuje, še nadalje vzdržuje, še nadalje izgraja položaj, ki družino peha v stisko, tem večjo, čim večja je družina. Kakor da se skriva naravnost sovraštvo do družine v osrčju družbe. Kako malo je n.pr. še vedno posameznikov, ki družine z mnogimi otroki ne gledajo po strani!(…)
In kako kuga razjeda družbo v jedru! Kako malo družin je srečnih! Kako se po družinah razrašča samoljubje, nezvestoba in celo stud med seboj. Kako ostanejo v družinah dela medsebojne ljubezni majhna in revna! Kako moč in veselje do življenja iz njih gine! Kako v njih propada telesno zdravje in duhovna sreča, kako v njih manjka prava ljubezen, tista, ki očiščuje srca, ki odpušča, ki je močna, ki je po človeškem pojmovanju takorekoč vsemogočna v družini. Koliko dobrega in lepega s tem družbi odide! Že samo iz tega je razvidno, da materinstvo in očetovstvo ni zgolj osebna zadeva, marveč da je socialna služba. Pa je še močnejših dokazov za to. Da je država iz ljudi in da brez dotoka mlade krvi preneha, na to že niti več ne mislimo.(…)
Očetovstvo in materinstvo, družina torej pač ni socialno tako nevažna, da bi se smeli kar otresti brige zanjo, če stiskana propada, češ: »Naj gledajo sami.« Vsaj tista važnost gre skrbi zanjo, kakor drugim, najbolj važnim socialnim ustanovam, in večja kakor navadnim pisarniškim in enakovrednim službam.(…)
To, da so obdavčene rodbinske doklade, davčno stopnjo dvigne navzgor. Ob znižani eksistenčni možnosti se stopnja davkov torej ne niža, ampak viša. Na tej nenavadni osnovi, katera ocenjuje primanjkljaj kot povišek, te odmerjajo očetu številne družine direktni davki in po davkih se zaračunavajo šolnine, doklade itd. In vendar je jasno: na več delov ko se ista plača razdeli, manjši, nezadostnejši so deli.
Tako pridemo do neverjetnih dejstev, da plačuje oče, ki ima za to dovolj veliko število otrok, dejansko davek na otroke.(…)
Slovenec, 7. novembra 1937
Ker doma nimajo kruha ...
Ljubljana, 11. novembra. Otroci, ki prodajajo po ulicah cvetje in ob enem beračijo, ne naletijo samo na dobre in usmiljene ljudi, marveč tudi na zločince. V svoji najnežnejši starosti, ko potrebujejo najbolj nujno varnega gnezda in dobrega materinega srca, morajo nekateri otroci prodajati po ulicah, v lokalih in po stanovanjih cvetlice. Glad jih požene na ulico. Beda jih iztrga iz gnezda in jih vrže v življenje. Malo jih je, ki kupujejo cvetlice iz rok izstradanih in razcapanih otrok. Gospoda kupuje bukete v cvetličarnah, gospodinje kupujejo rože za okrasitev doma na trgu. Zaradi tega morajo otroci s cvetlicami v rokah po ulicah tudi beračiti. Kaj zgodaj spoznajo, da s cvetlicami ne morejo potolažiti svojih lačnih želodčkov, zato v isti sapi ponujajo ljudem usehle cvetlice in prosijo za kronico. Ljudje raje odrinejo par kron kot kupijo rože. Miloščino dajejo, ker jih je zavedno ali v podzavesti strah bede in pomanjkanja in ker so samoljubni. Ako daš pol dinarja za teloh, nimaš tolikega egoističnega ugodja kakor ob podaritvi tega novca človeku, ki te obupano prosi za milodar. Ako vzameš teloh iz ročice bednega otroka in mu daš pol dinarja, ne moreš imeti zavesti, da si boljši, bogatejši in srečnejši od bednega otroka. Dobil si teloh za denar. Tvoje samoljubje ne more triumfirati, kadar nekaj daš zaradi tega, ker nekaj prejmeš. Ljudje so usmiljeni in dobri iz samoljubja.
Ljubljanska policija je številne otroke, ki so prodajali cvetlice po ulicah in beračili, izgnala iz mesta. Ti otroci so bili v veliki večini s periferije in iz okolice. S tem seveda njih beda ni bila odpravljena. Z nevarne poti beračenja jih niso spravili. Kam često pelje ta pot, pričajo pa razprave pred sodniki zoper seksualne zločince. Te razprave so tajne. Morda je prav, da so tajne, morda tudi ni prav. Morda bi bilo prav, da bi poročali o podrobnostih takih razprav, kajti te podrobnosti so strašna obtožba. Morda bi s tem rešili nekaj mladih žrtev. Saj mnogi ne vedo, da otroci, ki beračijo, prej ali slej postanejo žrtve zločincev. Ne žrtve roparjev in tatov, temveč žrtve pohotnežev in perverznežev. Roparji in tatovi iščejo denar in zlatnino, katere beraški otroci nimajo. Pohotneži in perverzneži pa iščejo zadostitev svojih bolnih in zločinskih nagonov. Tem pridejo tudi otroci prav.
Komaj 14 let stara Anica iz ljubljanske okolice, ki je bila žrtev takega pohotneža in perverzneža, je včeraj pred sodniki malega senata odgovorila dovolj jasno, ko so jo sodniki vprašali, zakaj prodaja cvetlice po hišah, zakaj ni kričala, ko jo je pohotnež pograbil, zakaj ni zbežala. »Doma nikoli nimamo kruha!« je rekla in je vse povedala. Na tak odgovor ni več vprašanja. Otrok, ki mu glad zvija želodec, ne more misliti na posledice in na moralo. Kako bi dobil pol dinarja za kruh, to mu je najvažnejše.
Slovenski narod, 11. novembra 1937
