Svojevrstna ironija je, da je vzporedno z razpravo o zavrnitvi referenduma o vojski potekala razprava o datumu referenduma za zavrnitev enakopravnosti istospolnih. Čeprav je državni zbor pred meseci nasprotoval tudi temu, ga je po uspešni pritožbi na ustavno sodišče naposled moral razpisati. Da podobno strategijo zdaj uporablja tudi pobudnik referenduma o vojski, ne smemo imeti za pobalinsko nagajanje, temveč, če nič drugega, za priložnost, da vidimo, kaj so nam leta 2013 z novim 90. členom ustave pravzaprav prodali.

Nepredvidljivost zakonov je v Sloveniji v zadnjem času postala tudi sicer precejšnja stalnica. Nekaj krivde za to lahko pripišemo površnosti med pravočasnim iskanjem možnih zlorab. Če pregovor pravi, da osel ne gre dvakrat na led, je hitro širjenje pristojnosti vojske brez potrebne skrbnosti (za katero se spodobi, da pri izdelavi kokošnjaka ne upošteva zgolj mnenja lisjaka) idealna priložnost, da slovenska rit po (samo najbolj odmevnih) zgodbah o zemljiškem dolgu in nezdružljivosti poslanske službe s prestajanjem zaporne kazni še enkrat telebne po ledu, kot je dolga in široka.

Poleg položaja policistov, a tudi strokovnjakov in politikov, ki so iskreno želeli najti rešitev za trenutne izzive, je torej treba razumeti tudi tiste, ki jih skrbi, kaj se lahko iz izglasovanega zakona izrodi ali, še bolj, na kakšna spolzka tla o dojemanju običajnih vlog vojske nas lahko pripelje. Iskrena javna razprava je zato še najmanj, kar si tako pomembni zakoni zaslužijo. Še zlasti ker nam konkretni primer hkrati odpira oči, kaj vse je po novem lahko brez možnosti »plebejskega veta« uzakonjeno, če se vejam oblasti le uspe uskladiti. Brez jasnih in vnaprej znanih kriterijev je vsaka naša svoboščina potencialna grožnja varnosti, merjena s poljubnim merilom pa nobena od njih ni temeljna.

Ni mogoče torej spregledati neprijetnega dejstva, da se je pobuda za zavrnitev referenduma o vojski začela ravno v času, ko je potekala razprava o datumu referenduma o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Naj opozorimo, da je slednji razpisan z izključnim namenom, da se v parlamentu izglasovano izenačitev pravic istospolnih s pravicami večinskega prebivalstva ne prizna. Gre torej za referendum, da nekoga zaradi osebnih okoliščin, ki ne kršijo naših pravic ali pravic kogar koli drugega in se nas zato v nobenem pogledu ne tičejo, ne bomo obravnavali kot enakega, temveč slabše. Da nekatere skupine menijo, da so otroku z vzgojo v okolju, ki ni takšno, kot je njihovo, kršene pravice, je ob odsotnosti nasprotovanja kvalificirane in relevantne stroke nepomembno. Naj prepoved posvojitve velja tudi za člane drugih verskih skupnosti in oseb z drugačnimi političnimi opredelitvami že zato, ker se s tem načinom življenja osebno oziroma ideološko ne strinjamo? Absolutno ne.

Pred očmi se nam torej odvija nerazumna zmešnjava, da državljani svobodne družbe še naprej smemo s tiranijo večine zatirati sočloveka in smo obravnavani kot kompetentni za odločanje, kaj je dobro in kaj slabo v zasebnem življenju vsakega posameznika, medtem ko nam oblikovanje naše skupne sfere javnega življenja v državi, delovanja njenih organov in vsega drugega, kar sodi v oznako res publica v besedi republika, ni ne zaupano ne dovoljeno.

Dogodki v zvezi z romsko družino Strojan v Ambrusu leta 2006 nas opozarjajo na pasti preširokega razumevanja demokracije. V vrtincu čustev bi glasovanje krajanov o usodi Strojanovih takrat lahko proizvedlo še kakšno manj prijetno rešitev, kot je bila njihova prisilna preselitev. Vendar ironično tokrat dovoljen referendum za neenakost istospolnih ravno posega na področje, ki je primerljivo z dogodki iz Ambrusa.

Kako bo ustavno sodišče odločilo o tem, kar smo si Slovenci v izteku prejšnjega tisočletja vzeli za legitimno pravico samoodločanja, ko smo se s plebiscitom odločili za neodvisnost – da Beogradu ne nameravamo več plačevati carin in davkov ter odpravili vsakršne pristojnosti jugoslovanske vojske in policije v Sloveniji, četudi so jugoslovanske oblasti slovenske težnje po neodvisnosti tolmačile kot dogodek, ko je treba zagotoviti obrambo države in varnosti – bomo še videli. Kot stvari stojijo, se zdi, da prepoved tega, kar smo nekoč šteli za našo najvišjo pravico, izvajamo; to, kar se nam je še pred devetimi leti zdelo nedopustno, pa podpiramo celo z odločitvami ustavnega sodišča.

Rešitev za težave policije je treba najti, a najprej moramo rešiti ključno – naše razumevanje demokracije in republike.

*Naslov se nanaša na članek s 1. decembra 2012: »Ukradli so nam državo in zdaj še proteste« ter dogodke, povezane s skoraj neprekinjeno serijo množičnih protiparlamentarnostrankarskih protestov po vsej Sloveniji hkrati, ko je bila policija zadnjič privedena do roba sposobnosti zagotavljanja varnosti.