Bilo je seveda prelepo, da bi bilo – čisto – res. Domnevni finančni mogotci iz Dubaja očitno niso bili tako polni denarja, imeli pa so presenetljivo dobre povezave v Sloveniji. Del petmilijonske kupnine so si takoj želeli pokriti s pomočjo države, ki je pred tem samo prek svojih bank v Radeče papirju izgubila 22 milijonov evrov. Pred nakupom so bili v stikih z nekdanjim lastnikom Petrom Tevžem, radeško papirnico pa so prevzeli prek poštnega nabiralnika na Nizozemskem. Za direktorja novega podjetja so postavili Igorja Rakušo, poslovneža velikih besed, ki se zjutraj zanima za nakup Palome, Aera ali kakšnega drugega podjetja, popoldne pa svoje lastniške deleže v papirnici umika pred slabo banko, ki ji njegovo podjetje dolguje več kot 600.000 evrov.

V Sloveniji imamo s tujimi investicijami velike težave. Pustimo tokrat ob strani privatizacijske nakupe deležev v velikih blue chipih ali Revoz. Slika je povsem drugačna pod radarjem: pri družbah, ki so se znašle v težavah, oživljanju proizvodne dejavnosti v podjetjih, ki so padla v stečaj, ali »zelenopoljskih« (greenfield) naložbah v nove proizvodne obrate. Resne tuje vlagatelje je mogoče prešteti na prste ene roke. Velikih papirniških igralcev v Radečah ni bilo. Številna lesna, gradbena in tekstilna podjetja so v zadnjih letih pretežno zanimala le poslovneže in špekulante iz držav s cenejšo delovno silo (Turčija, BiH). Ti so na koncu, čeprav bi lahko zelo poceni prevzeli podjetja, povečini že očiščena dolgov, našli sto in en razlog za umik iz posla.

Tudi državno reševanje še zdaleč ni jamstvo za prihod rešitelja, kar dokazujeta Mura in Polzela. Domala edine izjeme so podjetja z močno blagovno znamko (Elan), lokacijo v Evropi (Pinus) ali »skritimi zajčki«, ki novim lastnikom čez čas omogočajo nekajkratno povrnitev vložka (Sistemska tehnika s tožbo proti državi). Pri greenfield naložbah je položaj protisloven celo do te mere, da se v Sloveniji za te v zadnjem času odločajo le družbe in podjetniki iz naše države (Krka, Lek, Akrapovič...).

Kaj gre torej narobe? Če odštejemo obremenitve dela, pridobivanje dovoljenj in nekatere druge ovire, ki očitno niso previsoke za prej naštete domače družbe, sta ključni dve težavi. Prva je dejstvo, da se je v zadnjih letih na trgu znašla množica podjetij in njihovih ostankov. Padla so v morje nepreglednosti. Iskanje vlagateljev, nekoč glavna naloga gospodarske diplomacije, je postalo nekakšna popoldanska dejavnost stečajnih upraviteljev, direktorjev ali posrednikov. Njihova mreža stikov je omejena, še bolj možnost preverjanja resnosti ribičev v kalnem. Druga težava je v neurejenem podpornem sistemu države. Do leta 2013 je propadla več kot polovica tujih naložb, ki jih je prek svoje agencije nepovratno sofinancirala država. Med prejemniki se je znašlo celo podjetje, vpleteno v mednarodno korupcijsko zgodbo. »Ali sploh veste, katere panoge si želite privabljati?« je v pogovoru za Objektiv spraševal ugledni ekonomist in strateg Vladimir Kvint.

Igor Rakuša je pred dnevi v nepojasnjenih okoliščinah odšel iz Radeč. Kdo res vleče niti okrog papirnice, ki je vnovič zaživela, ostaja skrivnost. Prav tako, kdaj bo država, zdaj polno zaposlena s kupovanjem ograje, presegla meje v lastni glavi. In spoznala, da mora v globalnem svetu z drugimi tekmovati za vsako delovno mesto. Vsak dan znova.