Če z vidika filmske industrije ni nobenega razloga, da bi opustila tako donosno serijo, pa je videti drugače v optiki samega filma. Ta se začne z mojstrsko uvodno sekvenco karnevala mrliških mask na dan mrtvih v Mexico Cityju in Bondovega spopada s teroristom v helikopterju, ki se spreletava nad karnevalom kot dejanski angel smrti. Tudi sam Bond se pojavi v mrtvaški maski, ki jo potem, ko zapusti razočarano žensko samo v sobi, sname in zamenja z orožjem, toda skoraj ves film ostane zaznamovan s tem mrtvaškim tonom. Bondovska doba gre h koncu, v tem je tudi dobesedni in glavni zastavek tega filma. Takoj po tej mehiški sekvenci (in domnevno prav zaradi nje) Bonda njegov šef M (Ralph Fiennes) v Londonu suspendira, hišni mojster vohunske službe MI6, imenovan Q, pa mu mora vsaditi sledilno napravo. Toda tudi sami MI6 grozi ukinitev, ker so v času ubijanja in vohunjenja na daljavo, torej v času brezpilotnikov in digitalnega nadzora, »klasični« vohuni in agenti a la 007 že zastareli, kot razlaga gospod C in vodja projekta »devetih oči«, vohunske superorganizacije za zbiranje informacij.
Toda mar ni takšna organizacija, kakršna se snuje na državni ravni, tudi ta zločinska organizacija Spectre, ki jo vodi Bondov »večni« nasprotnik in celo polbrat, Ernst Stavro Blofeld (Christoph Waltz)? Mar vsa zločinska dejavnost Spectra ne temelji na tem, da prek računalnikov nadzira ves svet? Bondiada je res prišla do konca. Če se je začela z britanskim superagentom kot »eksemplaričnim predstavnikom vrlin zahodnega kapitalizma, ki preganja in uničuje zlo vzhodnega komunizma«, kot so Bonda označili v knjigi James Bond Phenomenon: Critical Reader (2009), potem v svetu, kjer sta si Zakon in Zločin brata v vohunjenju, nima več kaj početi. In James Bond ne more več biti niti romantični junak. Sicer pa Daniel Craig v njegovi vlogi takšen niti ni videti: videti je samo še kot nekdo, ki je opravil še zadnjo nalogo pred upokojitvijo. V resda veličastnem, toda tudi nekam otožnem spektaklu.
