Tveganje je bistveni del uravnoteženega otrokovega razvoja. Zdrava mera tveganja, predvsem fizičnega, otrokom omogoča, da spoznajo tudi strah, prednosti in omejitve lastnega telesa. Pa vendar, preden otroka z avtobusno vozovnico v rokah pošljete samega k babici do Prekmurje ali pa ga opremljenega s kompasom in plastenko vode odložite sredi Kočevskega gozda, temeljito razmislite.
Za sedanjo generacijo otrok je značilno, da imajo za igro mehko podlago pod ritko, zaščiten vsak vogal, pa tudi preščipnjenih prstkov zaradi varoval na omaricah ne poznajo. Starši večinoma kot sokoli prežijo na svoje otroke in pazijo, da ne bi bilo kakšnega padca. Prostor gibanja so starši današnji generaciji otrok omejili na tistih 10 odstotkov, ki jih še lahko nadzorujejo. Kot helikopterji bdijo nad njimi, tako da ne preseneča podatek, da so otroci obsedeni s simuliranimi padci v svojih videoigricah, saj se jim zdi realen svet preveč miren in dolgočasen.
Kako bi nekaj zdrave nevarnosti vrnili v njihovo otroštvo in jih s tem naučiti, da je včasih treba tudi tvegati, pasti in se pobrati? Kot pravi profesorica športne vzgoje Ana Zakrajšek, je otrok tisti, ki se je znašel v novem okolju, kjer ni vse mehko in toplo.
Opora in zgled
Starši moramo biti otroku predvsem v oporo in ga spodbujati v pravi meri. Pozabimo nase in na svoje ambicije. »Pozabimo na sosedove otroke, na to, kdaj so se začeli plaziti in dejstvo, da je prijateljičin sin hodil že pri devetih mesecih. Dajte otroku čas, da najde svoje središče, svoje ravnotežje. Ko bo prepričan v svoj korak, naj bo on tisti, ki ga bo naredil. Vi ste tam, da to ovekovečite s fotografijo in se z njim veselite. Spodbuda je vedno in povsod dobrodošla,« pravi Zakrajškova, tudi mamica slabi dve leti stare deklice.
Prav je, da otroku pustimo, da raziskuje okolico na svoj način. Večina nas želi otroka obvarovati vsega hudega, kar je seveda povsem razumljivo, žal pa s tem pogosto le podaljšujemo njegovo nesamostojno gibanje po prostoru, kar je slaba popotnica za prihodnost. »Otrok naj ve, da je miza trda in da ima robove. Naj, seveda na neboleč način, spozna nevarnosti okolja v katerem živi. Pomembno je, da iz prostora umaknemo oziroma zaščitimo življenjsko nevarne reči, kot so noži, električne vtičnice in podobno, ter otroku pojasnimo, kaj si lahko dovoli in kaj ne. Gre za pomembno komunikacijo, ki jo marsikdo zanemari in odpravi z besedami, češ da otrok ne razume,« še pravi profesorica športne vzgoje. Otrok namreč zelo dobro razume in starši moramo biti dosledni in vztrajati. Otrokom lahko morda celo vnaprej povemo ali pokažemo, da je miza trda. Naj poskusi z roko, preden bo v rob zadel z glavo. »Žal je v tem času hitenja prepogosto lažje zavarovati vse robove, umakniti vroče reči iz sobe ali jih prestaviti na meter in pol višine. In kaj se otrok nauči? Buške, jok, padci so sestavni del življenja. Naj ve, da ni tragedija, da smo tam zanj in da pride kdaj tudi do padca, buške in prask. Ko se umiri, se je z otrokom treba pogovoriti zakaj je do tega prišlo in kako naj ravna, da ne bo več.«
Otroka ne omejujmo s prostorom
Pri omejevanju gibanja je pomembno, v kakšnem okolju se nahajamo. Vsekakor je potreben nadzor pri hoji po pločniku, ob cesti in kolesarski stezi. Naj se otrok zaveda, da v prometu ni edini udeleženec ali tisti, ki se mu morajo vsi prilagajati. »Naučimo ga, da so okolja, v katerih se zahteva upoštevanje pravil in da obstajajo tudi sankcije. Tudi tu je pomembna doslednost staršev oziroma odraslih, ki so poleg otroka udeleženi v prometu, da ta red zahtevajo.« Povsem druga zgodba so travniki, igrišča, gozdne poti, kjer otroci raziskujejo svet okoli sebe, vadijo svoje socialne veščine in gradijo svojo samopodobo. Otroka pri igri ne omejujte! Naj pleza in skače, naj se umaže in raztrga, naj hrani živali in trga rožice. Bodite v bližini, a ne posegajte preveč v njegov prostor. Naj raziskuje in se česa tudi sam nauči. Preprečevanje hujših izkušenj je seveda dobrodošlo, če pa do njih že pride, je prav, da imamo s seboj prvo pomoč z razkužilom za rano, obliži in seveda robčki za krokodilje solze.
Naš je pa taka neroda!
V vseh nas je nekaj potenciala naših staršev, ne moremo ga izbirati, lahko pa z njim marsikaj naredimo. »Povsem nepomembno je, če imamo talent, pa ga nismo pripravljeni razviti do najvišje možne stopnje. Do šestega leta starosti lahko z različnimi vajami in vadbami razvijamo otrokovo osnovno motoriko, ki je podlaga za nadaljnje ukvarjanje s športom, za lažje premagovanje izzivov pri pouku športne vzgoje in še za marsikaj,« pravi profesorica športne vzgoje. Tudi vključevanje v različne organizirane popoldanske športne aktivnosti je že od zgodnjega otroštva dobrodošlo tako za razvoj motoričnih sposobnosti kot za pridobivanje socialnih veščin. Slednje je pomembno predvsem za otroke, ki niso vključeni v katero od oblik varstva. »Poleg tega, da s tem nekaj naredimo za gibalni razvoj otroka, poskrbimo tudi za interakcijo otrok, iz katere se veliko naučijo. Pri aktivnem preživljanju prostega časa pa je najbolj kakovosten tisti, ki ga starši aktivno preživijo z otroki,« še pove Zakrajškova, ki skrbi za organizirano vadbo na Fakulteti za šport.
Skupne športne, poučne in delovne aktivnosti krepijo vsak odnos in starši smo otrokom vedno prvi zgled. Mi moramo biti tisti, ki lepo govorimo, ki se lepo vedemo in ki zdravo živimo. Od otroka ne gre pričakovati nečesa, česar niti sami ne znamo ali ne počnemo.
