Volilci imajo vedno prav, je znano, čeprav obrabljeno geslo demokracije, a nad poljskimi in turškimi se velja zamisliti. Prvi so na rednih parlamentarnih volitvah brez oprijemljivega povoda kaznovali stranko, ki jih je uspešno popeljala skozi burne vode evropske in širše finančne in gospodarske krize, ki se vleče že od leta 2008, mednarodni položaj države pa utrdila tudi s tem, da je na čelo Evropske unije spravila Poljaka, dotedanjega predsednika stranke in premierja. Turki so na izrednih volitvah komaj pet mesecev po rednih, s katerimi ni bil zadovoljen njihov vse bolj avtokratski predsednik, krepko podprli vladajočo stranko, ki sledi njegovim nedemokratičnim ambicijam in je bil zato pripravljen načeto notranjo stabilnost države zaradi vojne v sosednji Siriji poglobiti še z obnovitvijo spora s kurdsko manjšino. Oboje ne zveni kot razumna odločitev volilcev, ima pa enostavno razlago. Nobeni od pravičnostnih strank ni uspelo prepričati večine volilnega telesa, poljski pravzaprav le dobro tretjino, obema pa je absolutno prevlado v zakonodajnem telesu države zagotovil volilni sistem, ki z visokimi pragovi za vstop krči število strank v parlamentu. Zadeva ni nova, je pa simptomatična za demokracije, ki so uvedbo večstrankarskega sistema povezovale z njegovo učinkovitostjo ter bojazen pred blokado delovanja države zaradi preštevilnih parcialnih interesov reševale z njihovim izločanjem oziroma krčenjem na glavni politični tok. Iz domačih izkušenj vemo, da ima takšno krčenje različne oblike in se ne vrši samo prek etabliranih strank, ampak tudi prek njihovih nadomestkov, kakršna sta bila Pozitivna Slovenija in Stranka modernega centra, zmagovalki dvojih izrednih parlamentarnih volitev v Sloveniji.
Na eni strani množica strank, ki imajo specifične politične preference, na drugi pa visoki volilni pragovi – v Turčiji kar desetodstotni, na Poljskem pa petodstotni za stranke in osemodstotni za tiste, ki stopijo skupaj, kar je dokončno pokopalo tamkajšnjo združeno levico – so prava kombinacija za lov v kalnem. Le da se pri tem pogled zamegljuje ribam, torej volilcem, in ne tistim, ki mečejo mrežo, da jih vanjo ujamejo.
Turčija in Poljska sta si seveda do te mere različni, da med njima ne gre vleči političnih vzporednic, sta pa s še svežimi volitvami prikladni za to, da se pokaže, kako se lahko volilce izigrava ne le z volilnim sistemom, ampak tudi s kombinacijo vtihotapljanja vere v sicer sekularno državno ureditev ter izkoriščanjem in celo spodbujanjem kriznih razmer za odvračanje njihove pozornosti. Poljska opozicijska pravičnost je tako potencialne volilce preparirala z grožnjo z vzhoda, ki da ji premehka vlada in jalova Evropska unija ne bosta kos, njena turška soimenjakinja na oblasti pa je šefa Erdogana kot premierja in zdaj predsednika med volilci utrjevala na položaju s spodbujanjem državljanske vojne v neposrednem sosedstvu ter v kritičnem momentu ponavljanja zanj neuspešnih volitev pohodila premirje z domačimi Kurdi. Takšna izigravanja so v omenjenih in tudi številnih drugih deželah, vključno s Slovenijo, ki sicer ni pred volitvami, a se politične vode izdatno kalijo s trenutno begunsko krizo, možna zaradi strankokracije, ki državo v imenu demokracije ugrablja državljanom. Fenomen, s katerim se je svojčas lahko »hvalila« Italija, je postal pravzaprav splošen v tako imenovanem demokratičnem svetu, njegova posledica pa je, da se vse stranke prerivajo v nekakšno raztegljivo sredino oziroma na »tretjo pot«, z metanjem mreže skrajno desno ali levo, če slutijo kakšen ulov.
Zavest, da je mogoče tudi v dobi vsestranskih komunikacijskih možnosti in vsaj latentne hiperobveščenosti volilce voditi žejne čez vodo, povzroča politično degradacijo. Stranke ne potrebujejo voditeljev državniškega kova, ampak zgolj oblastiželjne povzpetnike brez kakršne koli vizije, le da znajo v kratkem volilnem trenutku pritegniti dovolj (pozitivne) pozornosti. Omenjanje predsednika, ki se je pred tem volilcem globoko izneveril kot premier, je za boljše razumevanje skorajda nepotrebno.
Vprašanje, ki se zastavlja, zato ni, kako se rešiti strankokracije, ampak kako državo pridobiti nazaj. Slovenci imamo zgodovinsko izkušnjo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, a slab spomin, če mislimo, da je še v naših rokah. Begunska kriza, ki je že globoko politična, o čemer pričajo tudi priprave na današnjo izredno sejo državnega zbora, je samo nov dokaz odtujene države, ki služi strankarskemu prerivanju in ne državljanom, ki jim je že v sramoto. Civilna družba bi bila pravi odgovor, a so tudi zanjo stranke našle »zdravilo«. Enostavno so si jo prisvojile in jo ubijajo z referendumi o vprašanjih, ki sodijo v domeno temeljnih pravic in ne političnega prerivanja.
