A mediji so razumeli in obsodili natančno tisto, kar je škof sporočal: da je treba prebežnike razdeliti na dobre in slabe, na prave in neprave in pred slednjimi zavarovati »krščansko« Evropo. Kako natančno naj bi opravili to razločevanje, ne da bi ljudem povzročali nove krivice, je namreč pozabil povedati – v podrobnostih je prav zares hudič. Iz konteksta je bilo to kristalno jasno: z zapiranjem meja, ločevanjem na podlagi arbitrarnih pravil in neizbežnim žrtvovanjem tistih, ki jim zaradi manjkajočih dokumentov, neprave države ali česa tretjega ne bo uspelo dokazati, da so vredni naše pomoči. Škofu se je torej zazdelo, da je njegova naloga pozivati k segregiranju ljudi in državni represiji, k nasilju torej, cerkveno vodstvo pa je, ne prvič, zamudilo priložnost, da bi takšno ravnanje, nevredno duhovnika, jasno obsodilo. Čemur se ne moremo čuditi: tudi izbrisane je cerkveni vrh vse do odločitve ustavnega sodišča poskušal deliti na tiste, ki naj bi si zaslužili popravo krivic, in one druge, ki naj bi bili zaradi svojih stališč upravičeno kaznovani z odvzemom vseh pravic.
Cerkev na Slovenskem se, kot kaže, spreminja, da bi bila na koncu še bolj tisto, kar je bila in je v veliki meri še: ustanova, ki v načelno univerzalne človekove pravice verjame le, dokler jih sama določa in deli – s piedestala evropske, ekonomske ali ideološke privilegiranosti in z evangelijem na jeziku, prirejenim za domačijsko nabiranje točk. Strah gre pač vedno dobro v promet. Fašistoidnega ekscesa, kot si ga je z nekaznovanim zavzemanjem za delitev ljudi v stiski na »prave« in »neprave« privoščil škof Štumpf, zato nikakor ni mogoče šteti le za naključni zdrs. Bolj verjetno je, da je dal glas ksenofobnemu delu cerkvenega občestva in tako izrazil tisto, kar brbota pod lakirano površino institucije, ki ne sprejema niti pogledov lastne avtoritete – papeža Frančiška. Ta namreč dosledno govori o migrantih in beguncih, med katerimi ne dela razlik. Kajti v obojih, poudarja papež, »je treba videti brata in sestro, ki ga/jo je treba sprejeti, spoštovati in ljubiti«. Migranti in begunci pač »niso kmetje na šahovnici človeštva«, temveč »otroci, ženske in moški, ki iz različnih razlogov zapustijo ali so prisiljeni zapustiti svoje domove«. Je morda škofu ta papeževa poslanica ušla?
Škof Štumpf je do medijev pogosto kritičen, kar je dobrodošlo. A kritičnost od arogance ločijo argumenti in namen. Ko je pred tremi leti novinarje ozmerjal z odtočnimi cevmi, skozi katere se pretakajo strup, laži in sovraštvo, je to storil v obrambi kardinala Rodeta. (Ta je namreč prišel na obisk h klarisam, novinarji pa so si ga »drznili« spraševati o ozadjih obtožb o očetovstvu.) Zdaj bodo mediji očitno krivi islamizacije in (bodočega) terorizma, razni štumpfi, ki strahove in stereotipe neženirano povzdigujejo v dejstva in tako tlakujejo pot medkulturnim konfliktom, pa si bodo po stari navadi umili roke.
