Čakaš na nočni avtobus na postaji, na kateri sveti tudi reklama za eno od nadaljevanj serije grozljivk s Chuckyjem (Child's play), ko se steklo neona raztrešči, ven pa zares skoči Chucky osebno. Z velikim mesarskim nožem.
Kdo ne bi trznil oziroma zbežal? Če ne celo potegnil pištolo ter streljal. In skrita kamera bi šla po zlu. Socialni eksperiment ne bi uspel. Kot se je končal neprijetno za ameriškega domiselneža, ki je po nevarni soseski prodajal pištole in kakopak naletel na človeka, ki je izvlekel svojo. V tem primeru pravo. Ali pa ko je lik fingiral, da krade bencin, in moral bežati pred temnopolto ekipo, ki se ji je to zdelo nepojmljivo. »Večina tujih skritih kamer dandanes temelji na strašenju ljudi. In niso mi preveč všeč,« meni Franci Kek, ob Tonetu Fornezziju - Tofu najbolj razvpit skritokameraš naše dežele. No, tista, ko je lik po neznanem ameriškem predmestju spraševal naključneže, ali mu lahko uredijo pridružitev ISIS, bržkone poteši najvišje okuse.
Morski psi potujejo po Črnem morju vzvratno
Tone Fornezzi - Tof je pri nas začel s skrito kamero. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. »Prej nisem videl nobene. Samo govorilo se je, da obstajajo v Ameriki in sem jih začel delati tudi sam na TV Slovenija. Veliko sem delal z Mikijem Mustrom, snemal je pa Jože Mušič, na črno-beli film in še s kamero, ki jo je bilo treba navijati. Najznamenitejša je bila, ko smo na Miklošičevi sredi dneva postavili šotor, v njem pa nekaj ur igrali tarok. Takrat je morala imeti vsaka skrita kamera svoj namen. Ravno tedaj so se v Ljubljani začeli pojavljati prehodi za pešce in so miličniki začeli kaznovati ljudi, ki so hodili čez cesto mimo zeber. Obenem pa ni bilo nobenega predpisa, ki bi urejal, kdo lahko razkoplje cesto. Glede tega je vladala popolna anarhija. Zato smo si sposodili pri komunalcih šotor in ga postavili sredi ceste. Pojavil se je miličnik, ki je začel usmerjati promet, mi pa smo notri igrali tarok. Tajništvo za notranje zadeve je napisalo ostro pismo, ker smo posneli tudi miličnika, očitali so nam pa norčevanje,« pripoveduje gospod Fornezzi. A to je bila samo ena od mnogih skritih kamer, ki so zaznamovale socializem. In ki o tistih časih po svoje povedo več kot marsikatera znanstvena študija. Kot pravi Tof, nekatere dandanes ne bi mogle uspeti. Na primer, ko je s svojo ekipo iz veleblagovnice Nama, kjer so takrat prodajali tudi pohištvo, odnesel kavč, ne da bi plačal. Ali pa ko so popoldne, preoblečeni v finomehanike, vletavali v pisarne bank in iz njih odnašali pisalne stroje ter drugo opremo, na koncu pa obiskali še klinični center in iznesli rentgenski aparat. Ali pač ob neki drugi priložnosti z lažno naročilnico kupovali blago po ljubljanskih trgovinah. Najbližje temu, da jo fizično skupi, je bil v Bohinju: »Snemali smo na najlepšem mostu na svetu, torej na kamnitem mostu v Bohinju, kjer je moja hči Pika lovila ribe. Če je kdo prišel mimo, ga je prosila, ali lahko poprime za palico, mi pa smo imeli naročenega ribiškega čuvaja, ki je človeka s palico seveda povprašal po dovoljenju. Nakar je mimo speti prišla hči in seveda zanikala, da bi dala palico osebi ona. Tista skrita kamera je bila burna. Neki človek me je držal za kravateljc in rešil me je varnostnik, ki smo ga imeli s seboj. Se pa iz Bohinja spominjam še ene, ko sem v ribarnici kupil metrskega morskega psa, hči je lovila ribe in ga imela v vedru poleg. Spomnim se nekega Hrvata, ki je imel celo predavanje o tem, kako je to povsem možno, češ da morski psi potujejo po Črnem morju vzvratno.«
Zadnja je bila nuna s kondomi
Ne, iznašanje blaga iz trgovin danes verjetno ne bi uspelo, bi pa nemara še vedno vžgala lepotica, ki bi prišla iz kabine na oddelku s spodnjim perilom, zgolj z rokami prekrivajoč oprsje in držeč modrček v roki, moledujoč naključneže, naj ji prinesejo večjega. »A tiste nisem mogel objaviti. Pomagali so ji sicer vsi po vrsti, na televiziji pa ni hotel biti nihče,« se spominja Tof. Ki je zadnjo ušpičil pred nekaj leti, ko je papež oklical, da so kondomi okej. Tedaj je kolegico preoblekel v nuno, da je delila kondome in bombone, prav tako nedavno pa je pred parlamentom zbiral podpise za stranko proti korupciji: »Pa se je nekdo vrnil, da ga zbrišemo. Ugotovili smo, da je neki direktor.«
Tof je bil v Jugoslaviji prvi s skrito kamero, kot pravi sam, so ga kasneje prekosili Zagrebčani, ki so žanr razvili v vrhunstvo. In ja, ena najkultnejših jugoslovanskih skritih kamer je tista, ko je bila v samopostrežni trgovini razpisana nagrada za milijontega kupca (dobil bi televizor), kar pa je vedno postal kupec, ki se je prerinili prek vrste, češ da mora kupiti samo cigarete.
Šestnajstletni fantje in gospe v pisanih rdečih oblačilih
Tako Fornezziju kot Franciju Keku je sčasoma postala moteča njuna prepoznavnost, čeravno sta si oba prizadevala s preoblekami. Turneje po Sloveniji so kratke: »Delal sem jih med letoma 2003 in 2005, ko sem jih nanizal 76 in so bile tedaj ena najbolj gledanih zadev na televizijah. Nehal sem, ker sem bil tako prepoznaven, da sem težko še delal. Na koncu sem iskal območja, kjer ni TV-signala, in sem hodil tja snemat. Okoli Ribnice in okoli Dragonje,« pripoveduje Kek. Čigar najbolj razvpita potegavščina je polaganje nevidnega optičnega kabla. »Tretjina je bila dobrih, tretjina povprečnih, tretjina pa ne tako uspešnih,« pravi sam. In ko je hotel ljudi prepričevati, da bi naselil v njihovo bližino kolonijo temnopoltih oziroma Romov, so ga gospe že prepoznavale. »Bi pa na večino potegavščin padel tudi sam, ker sem preveč naiven. Skrita kamera je format, ki ga imajo ljudje radi. Še po petdesetih se spomnijo Tofa in prav tako mene ustavljajo, zakaj ne delam več. Od nekdaj so ljudje želeli čutiti nesrečo drugega, od gladiatorskih iger, ko še ni bilo televizije, do najbolj branih medijev, iz katerih se cedi kri, s tem da moje skrite kamere niso prikazovale nesreče, ampak so želele biti smešne. Zelo pomembno pri skriti kameri je, da ti človek da dovoljenje za objavo. Ne moreš človeka spraviti v preveliko sramoto. Najbolj naivni so 16-letni fantje, najprimernejše pa gospe v živo pisanih rdečih oblačilih,« ugotavlja Kek. In dodaja, da bi še. Snemal seveda.
